Psihološki nasveti: kako se soočiti s strahom in občutkom nemoči v času vojne

Vojna je udarila v času psihološke krhkosti, ki jo je povzročila dveletna pandemija. Zato se mnogi psihologi sprašujejo, kako se spopasti s posledicami nelagodja, tesnobe, motenj hranjenja in spanja. Pa ne samo to: gre za situacijo, ki je nismo pričakovali in za občutek katastrofe za vogalom, ki bi nas lahko izbrisala s planeta. Kot ženske, partnerke, mame je ključnega pomena, da ohranimo mirne živce in celo neko mero distance do vsega. Čustva strahu, nemoči in jeze so se ponovno vrnila na površje. Strah pa je nedvomno prvo čustvo, ki nas napade. In uporabljam ta izraz, “napad”, ker se vojna obnaša prav na isti način: nenadoma napade ljudi.

Po letih relativnega miru nismo več vajeni vojne in vsega, kar prinaša, zato ostanemo šokirani in brez besed pred posnetki in slikami, ki v teh dneh prihajajo iz Ukrajine. Pravzaprav, ko govorimo o vojni, je večina še nikoli ni doživela, jo je samo preučevala ali pa je slišala zgodbe in anekdote preko sorodnikov. Ko sem se nazadnje o tem pogovarjala z mamo, sem v njenem glasu zaznala zelo čudno mirnost in namesto, da bi me umirila, je v meni povzročila še več strahu. Njena generacija je vojno doživela, zato se ji skoraj ne zdi nič novega, samo ponavljanje preteklosti, ki jo še kako dobro pozna. Jaz pa sem tukaj popolnoma nemočna in se vsak dan znova ukvarjam z norimi možgani, ki v meni rišejo apokaliptične scenarije. Hkrati peljem Sofio v šolo in se pretvarjam, da je vse ok, a seveda ni. Vem, da delimo skupne občutke in sem prav tako prepričana, da jih lahko, vsaj deloma, omilimo.

Če geopolitiko postavimo na stran, je vojna konflikt, ki v svojem najbolj prvinskem pomenu vključuje izvajanje sile nad nekom, da ga prevzame, se ga polasti in pomanjša v stanje podrejenosti. Zato vojna kot taka spodbuja predvsem dve čustvi, strah in občutek nemoči. Ko nas vojna napade, nam grozi vrsta strahov, med katerimi je najbolj prvinski strah pred smrtjo. Tisti starodavni teror, proti kateremu ni mogoče storiti ničesar in v katerem je možnost umiranja zelo močna. Od tod prihaja močan občutek nemoči, ki ga povzroča znajdenje v situacijah podrejenosti in nezmožnost obrambe. Glavne posledice vse te situacije so nelagodje, tesnoba, depresija; hkrati gre tudi za posledice, ki jih zaradi dveh let pandemije že zelo dobro poznamo. Pandemija je povzročila ogromne težave v odnosih, prehrani in spanju. Nove vojne podobe, vključno z eksplozijami, napadi, streli in rjovenjem ter veliko bolečine, počasi vstopajo v nas in povečujejo globok občutek nelagodja, ki smo ga že imeli. Zato lahko rečemo, da zdaj vojna ni samo zunaj, temveč tudi v nas.

Pomagajmo si z besedami

Žal vemo, da besede ne rešujejo situacije, pomagajo pa obvladovati notranje razpoloženje. Pravzaprav govorjenje pomeni soočenje, poučevanje, pa tudi učenje, in poznavanje vseh dejanj, ki naredijo situacijo nekoliko bolj obvladljivo in preprosto. Deljenje stiska z drugimi nam pomaga razbremeniti in sprejeti osebne strahove. Druga oseba postane ogledalo naših čustev, v njej prepoznamo sebe, saj gre za skupna čustva in skozi to delitev razumemo, da smo živi in ​​lahko nadaljujemo življenje. V vsakem primeru bo občutek nemoči manjši, če delimo tesnobo z ljudmi, ki so okoli nas, kar pa ne pomeni, da neprestano govorimo o negativni situaciji, saj jo tako v sebi le povečamo, temveč damo iz sebe tiste trenutke napetosti, zaradi katerih manj spimo, slabo jemo in smo vedno na meji z živci.

Še ena stvar, ki je še kako pomembna. Če imate doma družino, potem veste, da so moški te dni zelo pozorni na medije in poročanje. Super, da jih imamo, a hkrati je res preveč informacij vsepovsod: pomembno je izbrati tiste, ki so ključne in čim bolj resnične, kar seveda ni enostavno. Goltati prav vse, poslušati vse dnevnike, brati vse novice in gledati grozljive slike nam ne bo pomagalo. To ne pomeni, da damo glavo v pesek in se pretvarjamo, da je vse dobro, a v kolikor se le da, si lahko prihranimo kakšen prizor, ki je morda nepotreben. Vse vojne so sramota za človeštvo. Če smem dodati, še vedno ne morem verjeti, da se danes pogovarjamo o stvareh, kot sta tretja svetovna vojna ali nuklearna bomba, kot bi bili popolni bedaki. Ključno je, da ostanemo osredotočene na dobro in mir, tudi na stvari, ki so v našem življenju stabilne, saj gre v tem primeru za situacijo, na katero res ne moramo vplivati.

In če se le da, drage moje, zvečer vseeno vzemimo lepo knjigo in preberimo kakšno stran za sprostitev, ker so časi res čudni in zahtevni, a vse bo minilo, o tem ni dvoma.