Morda boste mislile, da je ta naslov nekoliko neobičajen zame, ki vedno pišem o sreči in zadovoljstvu. Imate prav. Sama sem bila v dvomu, kako to začeti, a izkušnje so me naučile, da je vedno najbolje, če na preprost in direkten način zadeneš cilj. In ta članek govori prav o tem: skozi iščemo srečo in popolnost življenja, a včasih je kar dobro, predvsem pa normalno, če smo žalostne. Naj to bolje obrazložim. Začela bom s stavkom, ki ga je izrekel slavni Paulo Coelho:
Kdor si želi videti mavrico, se mora naučiti ljubiti dež.
Dejstvo je, da je življenje dihotomija in ravnovesje med mnogimi stvarmi, ki so si nasprotne. Če si želimo imeti popolno srečo, je v resnici tako, da moramo začutiti tudi popolno žalost, v nasprotnem primeru sreče ne bomo niti zaznale. Po drugi strani živimo v družbi, ki od nas zahteva, da neprestano proizvajamo nekaj pametnega, dobro opravljamo delo in smo hkrati popolne, hodimo v telovadnico, smo v formi in seveda vse to počenjamo z nasmehom, zato se zdi sreča nepogrešljiva nuja. Če pa kdaj začutimo v sebi, da smo slabe volje, si želimo biti same, nimamo volje za pogovor, smo razdražljive, no, potem “nekaj ni v redu” in vse potlačimo pod predpražnik. Naša skupnost zahteva, da smo vedno lepe, da ne delamo napak in sledimo nerealnemu idealu sreče. Toda v trenutku, ko ljudje ne uspejo doseči tega modela popolne sreče, se počutijo bankrotirani. To se zgodi, ko so zunanje zahteve prevelike ali previsoke in vstaneš z neskončno melanholijo in brez želje po nasmehu in sreči. Ugasnil bi luči in poiskal mir, medtem ko se potapljaš v svojo neskončno žalost. A tega ne moreš, ker je želja po popolnosti v vsem, v telesu, v umu, v karieri premočna. In občutek krivde je za vogalom.
Več raziskav kaže, da so ljudje, ki si zadajo osebno srečo kot cilj, v povprečju manj srečni kot drugi. Ta “obsedenost s srečo” je nedvomno povezana z razvojem pozitivnega mišljenja, ki je sicer super kombinacija besed, a daleč od tega, da bi pomenila, da MORAMO vedno razmišljati pozitivno, ker včasih pač ne gre. To so stališča, ki vodijo v ignoriranje najbolj neprijetnih čustev, kot so tesnoba, strah, jeza, žalost. A zanimivo, da za svojo popolnost potrebujemo tudi te. Navadite se jih prepoznati in se z njimi tudi dobro ukvarjati, predvsem pa se naučite z njimi živeti. Nikar se ne trudite ne imeti negativnih misli, saj jih ta proces le poveča, nekako tako, kot se zgodi z učinkom “ne misli na slona” in se ti potem v glavi nariše, jasno, prav slon.
Iskanje pozitivnih čustev za vsako ceno vodi do pogostejšega in intenzivnejšega doživljanja negativnih čustev. Pomembno se je naučiti sprejemati vsa čustva in ne skrivati negativnih občutkov. Pomislite na ljubezen, ki daje radosti in razočaranja; na delovno življenje, polno zadovoljstva, a hkrati ustvarja tesnobo, strah in stres. Življenje je sestavljeno iz široke palete čustev, ki niso vedno prijetna, a so prav gotovo vsa nepogrešljiva. Nič hudega, če vas tu in tam prešine misel, da je “sosedova trava vedno bolj zelena” ali pa “vsi drugi so vedno veseli, jaz pa ne”. Vprašanje je: ali ste prepričane, da je temu tako? V resnici je to napačno prepričanje: vsak od nas v svojem življenju izmenjuje trenutke spokojnosti s težkimi trenutki … Nihče od nas ni imun na trpljenje. Prepričanje, da si edini nesrečen na svetu, na splošno povzroča večji občutek nesreče.
Pustite, da vaše življenje teče po naravni poti, kar pomeni, da si enkrat zgoraj in drugič spodaj, sprejmite fiziološke vzpone in padce, ki jih lahko srečate na svoji poti. Naj se čustva svobodno izmenjujejo znotraj in zunaj vas, tako boste najboljša različica sebe: ne nujno večno srečna oseba, ampak resnična oseba!
