Nisem tako blizu te številke, a hkrati vem, da niti ni tako daleč. V bistvu jih imam v duši še vedno 23, v resnici pa “nekaj več”, seveda z zavedanjem, da ta čas noro teče in nam ne prihrani dobrega ali slabega, vzponov in padcev, gub ali lepotnih krem. In vse to je del življenja, v dobrem in slabem, zato sem zagovornica teorije, da je treba živeti na polno in ne zamuditi trenutkov, ker bi nam lahko bilo kasneje žal. Ženske so zanimive v vseh obdobjih življenja, pri tridesetih imaš brezhibno kožo, a pri petdesetih imaš tisto samozavest, sestavljeno iz izkušenj, ki jih pač tridesetletnica, kljub lepi koži, ne more imeti. In če je kompromis za to modrost le dejstvo, da se pri očeh poznajo gubice in ustnice niso več tako zelo polne, no, potem niti ni tako hudo.
Te dni sem se zagledala v fotografije čudovite Jennifer Lopez, stare 49 let, ki je najbrž sklenila posel s hudičem, ker se ne stara. In v primerjavi z drugimi ženskami v njenih letih je tako, da ima JLo povrh vsega tisto čarobno, žensko energijo, ki te zadane kot klofuta in te postavi na mesto. Še na misel mi ne pride pripomba, da je pomanjkljivo oblečena, ker ni več rosno mlada, prej bi rekla, da bi rada videla še kakšno fotografijo, ker ima tako lepo kožo in negovane lase, da naj, prosim, že enkrat razkrije, kaj zaboga počenja, ko je doma. Morda so krivi tudi mladiči, ki jih ima ves čas ob sebi, a nisem prepričana, da je moški tisti, ki ti lahko podari 20 let manj, prej bi rekla, da ti podari kakšen mesec več skrbi, pregovarjanja in čudaškega obnašanja, kajti moški so pač moški in ravno z istega planeta nismo. To sicer ni tako slabo, a bi kar priznala, da je v določenih situacijah naporno.
In veste, kaj mi je noro všeč pri petdesetletnicah? Da si upajo biti lepe in včasih tudi zelo drugačne, samozavestne, samostojne, mimo pravil in klišejev, ženske z veliko začetnico, ki imajo svet v roki in ne šepetajo za hrbtom, temveč ti stvari povedo v obraz. Nikoli si ne bi drznila reči petdesetletnici, kaj lahko obleče in kaj ne, saj trdno verjamem, da sama še kako dobro ve, v katerem kosu se počuti odlično, kateri moški poskrbi za njeno srečo, kje je mesto za otroke in kakšna je vloga doma. Te ženske preprosto vedo. Ko sem si prebrala intervju z Jennifer, sem se prav nasmejala, ker smo si na koncu vse zelo podobne in da, leta so le število, komu mar. Imaš petdesetletnice, ki izgledajo že starikavo in utrujeno, imaš pa tudi takšne, ki te povozijo z energijo in so polne idej, jasno je, da bi lahko premaknile svet. Te se bodo vedno potrudile, da bodo iz sebe dale vse, kar je edino pravilno: biti najboljši, seveda po svojih močeh, tako ti ne bo nikoli žal, da “tega nisi naredil dovolj dobro ali se nisi potrudil”. Pomembno je, da sebi ne očitaš, da si daš mir, da se spoštuješ, četudi si delal napake.
In kot pravi Jennifer, naučite se vprašati za pomoč, ker resnično nikjer ne piše, da moramo za vse poskrbeti same, to je le vzorec, ki ga imamo v glavi in dobro bi bilo, če bi se ga znebile, pa kar prej, ne šele pri petdesetih! In nikar se ne opravičujte za to, kar ste, za stvari, ki vas delajo srečne, za ljudi, ki ste jih priklicali v življenje, za napake, ki so poskrbele za gube in za zmage, ki so samo vaše. Vsak ima pravico biti, kar je, četudi ne bo popolnoma všeč drugim, a važno je, da si všeč sebi. Naučite se zaznati majhne korake, ki pripeljejo do cilja in se zato tudi nagradite, ker ste tako ali drugače prišle daleč in še dlje boste zlezle! Ta notranji svet, s katerim se marsikdaj premalo pogovarjamo, je edino, na kar se lahko 100% zanesemo. In zdi se mi, da pametna ženska dobro ve, kako sta zunanjost in notranjost povezana, kako brez notranje harmonije ni zunanje lepote, kako je vse skladno takrat, ko najdemo svojo pot. V Jennifer vidim veliko žensk, ki niso pod žarometi, vsaj ne v smislu Hollywooda in filmov. So pa prav tako odlične igralke svojega življenja in fatalke za tiste, ki jih znajo ceniti.
