Če ste kdaj v iskanju prave motivacije, morda imate nekoliko slab dan, iščete kakšen dober navdih ali si preprosto želite dobro besedo in pozitivne napotke, potem vam svetujem obisk strani naslednjikorak.si. Če vas povrh vsega zanima tudi psihologija, no, potem boste gotovo na pravem mestu zato, da bodo koristne informacije prišle do vas. Tako sem tudi sama srečala Roka Čoža, ki je po popolni prenovi svoje miselnosti našel in sistematiziral učinkovit način reševanja težav, ki jih zdaj skozi svojo knjigo, predavanja in svetovanja predaja naprej. Njegova posebnost je da z jasno in razumljivo razlago pomaga drugim do boljšega razumevanja samih sebe. Takšen je bil tudi pogovor z njim: kristalno jasen.
Ko sem odprla vaš youtube kanal, sem ostala za računalnikom kar dolgo, saj so bile predlagane vsebine res zanimive in tudi zelo, zelo koristne. Najprej bi torej začela s tem, kako ste se odločili za to pot in kakšno je vaše poslanstvo?
Me zelo veseli, da te je moj Youtube kanal tako pritegnil. Večino svojih video vsebin imam objavljenih na TikTok-u pod imenom @naslednjikorak. Tam je že kar preko 600 krajših videovsebin na temo osebnostne rasti, ki so tam z namenom, da gledalcem pomagajo pri njihovem soočanju z osebnimi in poslovnimi izzivi. Na to pot sem stopil, ko sem pri 30 letih ugotovil, da kljub poslovnim uspehom nisem nič bolj srečen. Ravno obratno, bil sem vedno bolj pod stresom in se boril z vedno več zdravstvenimi težavami. Takrat mi je naredilo klik, da moram začeti živeti drugače in podal sem se na pot osebne rasti, kjer sem našel svojo strast. Te poti sem se torej lotil zato, da bi pomagal sebi in ko sem po intenzivnem nekajletnem delu na sebi očistil svoje glavne blokade in omejitve, zdaj do tega pomagam drugim, v čemer sem tudi našel svoje poslanstvo.
Knjiga Naslednji korak pa je, kot bi rekli v modni industriji, must have. Vsi imamo v sebi omejitve, ki nam marsikdaj zagrenijo življenje in poskrbijo, da ne živimo na polno. Zakaj se to sploh dogaja in kako lahko ustavimo ta proces?
Ja res je, sami sebi smo največja omejitev in ravno o tem govori tudi knjiga Naslednji korak. Omejitve si postavimo, da se zaščitimo pred bolečino. Ko smo kot nebogljeni otroci vrženi v ta surov in neizprosen svet, se pred razočaranjem in bolečino zaščitimo tako, da razvijemo obrambne mehanizme, ki nam sprva dajejo občutek večje varnosti, kasneje nas pa začnejo vedno bolj utesnjevati. Lahko bi rekli, da sami sebi zgradimo kletko, v kateri stagniramo, dokler nas bolečina ne prisili v osebno spremembo in osvoboditev. To je naraven proces, skozi katerega gremo v takšni ali drugačni meri vsi. Cilj ni ustaviti procesa preobrazbe, ampak se mu prepustiti in se nehati upirati spremembi, v katero nas spodbujajo naša čustva.
Občutek manjvrednosti je tudi emocija, ki jo pogosto začutimo, in tudi ta nas zna ustaviti. Kaj lahko naredimo v tem primeru?
Občutek manjvrednosti izvira iz našega otroštva, ko so bili naša mnenja, želje in čustva označeni kot manj vredni od avtoritet v našem življenju. Kaj in kako smo kaj počeli, je bilo v veliki meri odvisno od naših staršev, učiteljev in ostalih odraslih, ki smo jih takrat dojemali kot večvredne. Svet nam je bil predstavljen kot hierarhična ureditev, kjer so nekateri ljudje več vredni kot drugi in naša naloga je bila se dokazati in si zboriti svoje mesto pod soncem oz. svojo vrednost. Seveda to ni funkcionalen pogled, saj smo si vsi ljudje povsem enakovredni. Vsi si zaslužimo ljubezen in spoštovanje, ne glede na našo starost, poklic ali številko na bančnem računu. Vsi smo že sami po sebi dovolj in svoje vrednosti ne rabimo dokazovati. Ko na svet gledamo tako, občutek manjvrednosti začne počasi izginjati.
Spremlja nas tudi stres, iz različnih razlogov, a posledice so vedno zelo podobne. Zdi se mi, da smo se že navadili biti pod stresom, kar je v bistvu zastrašujoče. Kaj vi mislite o tem?
Stres je res postala stalnica, ki smo jo sprejeli kot logično posledico današnjega življenjskega sloga. Namesto da bi poskušali razumeti vzroke stresa, ter jih razrešili, raje tišamo simptome s cigareti, alkoholom, kavo, distrakcijami, hitrimi užitki ipd. Tudi sam sem včasih živel tako, a sem za to plačeval vedno večji davek pri zdravju in počutju, zaradi česar sem se odločil svoj pristop spremeniti. Do stresa vedno pride, ko se naše pričakovanje, kako bi morale stvari potekati, ne ujema s tem, kar se dejansko zgodi. Tega nočemo sprejeti in to v nas povzroča vedno več bolečine. Le s spremembo našega pogleda na svet lahko dolgoročno stres tudi odpravljamo. Ostalo so le začasni načini blaženja bolečine, ki dolgoročno večinoma vodijo v še več bolečine.
Obstaja splošna formula za srečo? Obstaja način, kako obvladati vse te tegobe in dejansko živeti na polno?
Mislim, da univerzalne formule za srečo ni, saj ima življenje preveč nepredvidljivih zapletov, ki nas vedno znova in znova vržejo iz tira. Ko že mislimo, da vemo dovolj, dobimo udarec, na katerega nismo bili pripravljeni in se moramo ponovno postaviti na noge. A to je tudi nek čar življenja, saj bi bilo ob preveliki predvidljivosti to hitro dolgočasno. Tu smo, da iz teh pripetljajev prejemamo lekcije in če se jih bomo naučili poslušati, bomo našli pot prav iz vsake zagate, ki se nam pripeti. Vsak izmed nas ima v sebi kompas, ki vedno kaže proti sreči in če ga upoštevamo, bo sreča del našega vsakdana. Ta kompas je naše srce.
