Potovanje skozi življenje mi je podarilo nekaj čudovitih oseb. Ženske, ki so močno zaznamovale moje življenje, napolnile prazne trenutke, poskrbele za prave besede in pustile pečat, ki se ga ne da izbrisati. Zrcalim se v njihovih očeh, čeprav živimo popolnoma drugačne zgodbe in ni rečeno, da bivamo v istem kraju, niti v isti državi, a kaj ko so te nevidne niti tako močne in znajo iti onkraj prostora in časa. Ljudje se pač najdemo.
Včeraj zvečer sem na svojem telefonu prebrala te besede: prihaja vikend Hvaležnosti in ti želim povedati, da sem zelo hvaležen, ker te imam. Tako je napisal prijatelj na drugi strani oceana in zdelo se mi je čudovito, da me je znal ustaviti, potegnil ročno zavoro in mi dal misliti o stvareh, ki so pomembne zame, o ljudeh, za katere sem hvaležna. Res je, tukaj ne praznujemo “Thanksgiving-a”, a nič zato, pomembneje je, da ga imamo v srcu in tam jasno vidimo tiste, ki so nas naredili boljše. Tiste, ki so nam podarili navdih takrat, ko smo potrebovali rast, ljubezen ali trenutek brezhibnosti, tiste, ki so dvignili kozarec takrat, ko smo bili še posebej pogumni. In so tako nahranili naše srce.
Ker so trenutki, ko se ne počutimo prav vrhunsko in res je, vržemo puško v koruzo. Takrat je tako, da svet stoji in mirno gleda, pravi prijatelj pa te da na kolena, te malo poboža, obriše solze, ti skuha kavo in potem ti pomaga najti puško, predvsem pa voljo, da nadaljuješ pot. Koliko imate takih prijateljev? Sta to morda starša? Otroci? Najboljša prijateljica iz otroštva? Sestra ali brat? Kakorkoli, danes je dan, ko jih morate poklicati in si vzeti nekaj minut dragocenega časa zato, da s hvaležnostjo slavite pomembne odnose. Ker niso samoumevni in tudi ljudje nismo večni.
Moje prijateljice so kot lepilo. Skupaj držijo trenutke, ko nismo skupaj, in na koncu le poskrbijo, da tudi iz praznin nastane naše zgodba. Vedo, kaj povedati, predvsem pa vedo, kdaj molčati. Nekaterih ne slišim dva meseca, potem do mene le prileti sporočilo preko Instagrama in postane čas fluiden, lahko bi ga zlila v kozarec, ker je vse tako, kot je bilo, malo ustavljeno, malo hibernirano, malo čarobno. Prijateljstvo je vez, ki združuje dva svetova: življenje in ljubezen, strah in razumevanje, dvom in pogum. Prijateljstvo je tisto, kar ti omogoča, da se po svetu sprehajaš dostojanstveno, četudi so te pravkar ubili. In prav včeraj sem zagledala ljubko sliko z žensko, ki je v roki držala skodelico kave, na njej pa je pisalo: Call your mom – Pokliči mamo.
Moja duša je polna brazgotin. Ko vase zlijem svetlobo, vem, da bodo še bolj žarele. Nisem prepričana, da je ta slika brezhibna, vem pa, da je samo moja. Prijateljstvo in tesne vezi, ki jih imam z nekaterimi ljudmi, mi dnevno omogočajo, da žarim kot samostojna zvezda in se ne oziram preveč na svet, ki se vrti pod mano. Seveda ga vidim, zavoham, zaznam in občudujem, a to je le del moje zgodbe. Druga se odvija veliko višje in morda je že prav, da čisto vsak ne more do nje. Ljudje, ki jih imam rada, so priče sprememb, ki sem jih skozi življenje doživela. Videli so bolečino, tveganje, veličastne zmage in prav normalne dni. Videli so mene. V vseh odtenkih in trenutkih življenja. In marsikdaj so tudi ostali, brez besed, samo z varnim nasmehom in roko, ki bi me ujela v primeru padca.
Hvala torej vsem. In hvala tudi tistim, ki niso razumeli in tako poskrbeli za kakšno nepotrebno brazgotino. Toda … ko potegnem črto, lahko samo rečem, da so bile potrebne prav vse, da sem zdaj točno tam, kjer moram biti.
