Samota za dušo

Se kdaj vprašate, ali znate biti sami? V tišini, z ugasnjenim telefonom, osredotočeni na svoje misli in čustva? V svetu neprekinjene komunikacije, ko smo s prijatelji in znanci povezani skoraj 24 ur na dan. V konstantnem kaosu, na katerega smo tako navajeni, da se ob prvem samotnem trenutku pravzaprav počutimo osamljene. Včeraj sem zasledila zelo zanimiv članek o samoti in o tem, kako pozitivna je lahko za posameznika, če jo ta le zna obrniti sebi v prid in iz nje izvleči notranjo moč. “Samota pomaga poslušati dušo in ugasniti umetne luči,” pravi Rafaella Morelli. Naučiti se počutiti dobro sami s seboj je največji uspeh v življenju. Čeprav sodobni svet samote ne doživlja vedno kot nekaj pozitivnega, je prav ta včasih najboljša emocionalna samopomoč. Samota ima različne obleke, tisto, ki jo izberemo sami, tisto, ki nam jo vsilijo drugi, in tisto, ki se pojavi ne glede na prisotnost ljudi okrog nas. Oseba, ki uspe biti zadovoljna sama s sabo tudi v samoti, je oseba, ki se je sprejela in spoznala. Naučila se je spopasti s svojimi demoni in se ljubiti, ne glede na to, ali je v prisotnosti druge osebe ali ne. Ni nam treba iskati družbe ali partnerja, da bi se počutili srečni, potrebno je najti mir v sebi. Daleč od tega, da bi bilo lahko, a ko si enkrat tam, so vse težave nekoliko manjše.

Potrebna je velika mera moči, pa tudi emocionalne stabilnosti, da se zaljubite v svojo samoto. Sama sem se pred kratkim preselila v Lignano, majhno obmorsko mestece med Trstom in Benetkami, znano po svoji dolgi plaži z mehkim zlatim peskom, v katerega prav sedaj potiskam svoje prste. Obožujem to obalo, še prazno, brez horde turistov in sončnikov na vsakem koraku. Tako neverjetno mirno in prostrano. Rahlo me spominja na Florido, na tiste kilometre plaže in nebotičnike nekje od zadaj, na katere kar pozabiš, ko gledaš valove in razmišljaš o življenju. Ne počutim se sama, vsaj ne v negativnem smislu. Prej bi rekla, da se počutim zelo svobodno. Seveda pogrešam svoje prijatelje in družino, a ljudje ne izginejo zaradi razdalje. Vsak ima v mojem srcu svoj delček in težko bi se poslovila od katerega izmed njih. Trenutno samoto zato izkoriščam za polnjenje baterij, slovo s čustveno kramo in razgovor s seboj.

Samota je pravzaprav luksuz, ki ga vsak ne uspe doživeti na pravi način, niti ceniti. Ljudje so po naravi del črede in težko se znajdejo brez te. A prepričanje, da so medsebojni odnosi edini izvir sreče, je skorajda utopično. Obstajajo zelo različne samotne dejavnosti, ki v posameznikovem življenju igrajo veliko vlogo in ga neznansko osrečujejo: lahko je to slikanje, pisanje, ples, igranje inštrumenta ali vzgajanje golobov. Samota nas uči, da moramo najprej poslušati sebe, šele potem druge.

Biti sam ne pomeni biti osamljen, temveč uživati v času, ko ni nikogar v bližini. Samota lahko v nas vzbudi radovednost, učenje, razmišljanje, inovacijo in ohranjanje notranje domišljije. Zanimivo, da so ljudje, ki so dlje časa sami, veliko bolj sočutni do sočloveka. Kar je v bistvu nenavadno, saj bi predvidevali, da so tisti, konstantno v stiku z ljudmi, pozornejši do čustev drugih. Medsebojni odnosi niso vedno edina in najboljša rešitev za nesrečo ali stres. Včasih je potrebno odgovore poiskati v sebi. Trezno in brez motečih dejavnikov. Prav zato z leti želja po samoti raste. Pomeni zrelost, spoznanje, da ne živite za druge, ampak zase, in uživate v svojih življenjskih vlogah: naj si bo ženska v vlogi matere, poslovne ženske, ljubice ali prijateljice. V prvi vrsti ste odgovorni zase, šele nato pride svet. Samota je tu le zato, da pokaže pot.