Še vedno smo neizmerno žive

Kaj lahko zdaj naredim zase? To je vprašanje, ki odpira vrata do naših globokih potreb, do potreb tega trenutka in sedanjosti ter nas lahko poveže z globokimi čustvi: avtentični glas o tem, kako smo znotraj. In kdo smo. Ker, drage moje, to ni ravno najbolj enostavno vprašanje, rekla pa bi še več: ni vprašanje, na katero imamo vedno odgovor. Kdo smo, je splet preteklosti in sedanjosti, je način, kako dojemamo življenje in koliko brazgotin imamo na koži. Je kolikokrat smo odpustile in kolikokrat smo ostale ujete v občutek razočaranosti, jeze, žalosti. Ker vse, prav vse, pusti globoke posledice in vsaka stvar, tudi najmanjša, pripomore k temu, da postanemo še ena verzija sebe. Ni nujno, da vsakič najboljša. Da bi na zdrav in pameten način naselili svoj notranji svet in svoje telo, se moramo ustaviti in poslikati ta sveti tempelj, ki mu rečemo telo, ga vzdrževati čistega, skrbeti zanj, ga napolniti z barvo in navdihom. Mislim, da nam je poletje dano prav za to.

Ko se začnemo ukvarjati s svojim notranjim prostorom, odkrijemo, kako najti novo moč in zaceliti rane. Pa ne le to, ugotovimo, da je to edini prostor, ki v resnici obstaja, ki je pomemben, nas varuje, je vedno tukaj in mu zato lahko 100 % zaupamo. Zanimivo, kako vedno iščemo stvari izven sebe, ko pa je v nas cel zaklad modrosti, sreče, dobrote in rešitev za vse možne težave. In tudi težave, drage moje, so samo nepomembni dražljaji, ki pridejo in gredo, kot oblaki pred nevihto. Na koncu pustijo noro čisto nebo in še lepši zrak. Ko se podamo v to magično potovanje v iskanju sebe, se zgodi, da brazgotine spremenimo v čudovito umetnino z enako ljubeznijo, s katero japonski obrtniki, vešči kintsugija, zapolnijo razpoke z zlatom, ne da bi prikrili prelomne točke, ampak ravno nasprotno. Moramo imeti ponos in sposobnost videti, začutiti, da smo kljub vsemu še vedno neizmerno žive.

Ko se voda pred mano lesketa in se bosonoga sprehajam po poteh življenja, vem, da sem ponovno našla stik s sabo. Imam rada družbo, a sebe znam postaviti na prvo mesto. Ne, to ne pomeni, da sem sebična, pomeni samo to, da moram imeti svoj prostor za normalno življenje in svoje majhne stvari za preprosto srečo. Živimo v zelo občutljivem času in obdobju, ki bo pustilo globoke posledice. Če se ženske borijo za pravice, ki pogosto še vedno ostanejo le na papirju, moški preživljajo enako težek trenutek, v katerem se pojavita ranljivost in krhkost, ki pripadata vsem nam in ki končno najdeta način, da se manifestirata brez sramu. V resnici smo lahko prav zdaj to, kar smo, in morda je to čudovita priložnost, da postanemo boljši, močnejši ali preprosto drugačni.

Ko se sproži učinkovit mehanizem krepitve, se paradoksalno izboljša samopodoba in posledično tudi zdravje. Zgodi se zato, ker začnemo preživljati najbolj kvaliteten čas, in sicer tisti, ki je namenjen sebi, tudi z majhnimi vsakodnevnimi potezami: začnemo poslušati notranje glasove, kar se zgodi skozi preproste geste, ki nam omogočajo, da zaživimo sebe in si tako damo pozornost, ki si jo od nekdaj zaslužimo.