Senca vetra

Ko sem bila nekoč na tropskem otoku, sem uresničila željo, ki sem jo imela mnogo let. Nič posebnega, morda je bila samo posledica enega izmed najbolj romantičnih filmov, ki sem jih gledala, Message in a bottle, in povrh vsega je v njem igral Kevin Costner, ki je bil junak moje mladosti. Tako sem sredi oceana spustila steklenico s sporočilom in nekako tako kot v filmu upala, da bo prišla v prave roke. Zdi se mi, da nas življenje zna vedno presenetiti, marsikdaj takrat, ko najmanj pričakujemo, ko se morda sprehajamo ob obali in v trenutku zagledamo lesketajočo se steklenico sredi ničesar, jo poberemo in odpremo ter začnemo prebirati sporočilo, ki je prišlo z drugega konca sveta in je namenjeno prav nam. Tako verjamem, da včasih zvezde sestankujejo brez našega dovoljenja in nam podarijo tisti čaroben prah, ki smo ga že zdavnaj pozabili, in takrat se oglasi še luna, ki vse skupaj dirigira in poskrbi, da tudi plima postane močnejša. Tako se nekje med zemljo in zrakom začne dogajati novo življenje, polno bleščic, ki se lesketajo na robu morja in nas opozarjajo, da konec koncev vsaka stvar ima svoj ritem tako, kot se vsak večer sonce potopi v neskončno gladino. Morda je kriv december, sezona lučk, cimeta in sveč, morda je samo svet, ki se te dni vrti počasneje, pa čeprav veliko potujem in imam občutek, da ne utegnem niti spati. In kljub vsemu začutim divjo energijo, ki kar vre v meni in me žene daleč od vseh, za kar se včasih tudi ustrašim, saj imamo ljudje tako radi varne pristane in nas razburkane vode prav nič ne privlačijo. Pa vendar … v času sprememb se morda tudi v nas spreminjajo potrebe, včasih celo stopimo na drugi prag obale samo zato, da bi ugotovili, kakšen je pravzaprav razgled iz tistega zornega kota.

Potem vzamem svojo metlo in ponovno letim visoko, kot vsaka čarovnica iščem iskrice in ljudi, ki poskrbijo, da je moj dan lepši in kdaj tudi zamahnem s čarobno palico, da oddaljim tiste, ki mi niso najbolj všeč. Zato sem najraje z nosom v zraku takrat, ko postane luna srebrna prha, ki nežno zabriše spomine in potem je ponovno močna ter pripelje preteklost na dan. Nekoč me je Indijanec v Ameriki naučil, kako se vse dogaja v krogu, kako smo vsi v resnici povezani, kot bi skupaj zaobjemali zemljo, četudi se tega ne zavedamo. Rekel mi je, da bom v življenju sklepala veliko kompromisov in težko bom pozabila tiste globoke, temne oči, ki sem jih komaj gledala, ker so bile preveč modre, preveč stare, preveč bistre, da bi jim bila kos. V polomljeni angleščini mi je podaril nauk o življenju, mi zaželel srečo, zdravega otroka in odšel. Mnogokrat sem imela občutek, da ga v resnici sploh ni bilo, a njegova zapestnica, za katero ni želel niti centa, priča o tem, da se je v mojem življenju dejansko ustavil.

Tako sedim na skali ob morju. Tu in tam zasveti kakšna lučka, najbrž so ribiči, ki opravljajo svoje delo. Rada bi imela zvezde, pa jih ni. Rada bi videla mesečino, a družbo mi dela le rahla meglica, ki počasi, romantično in skoraj žalostno potuje proti meni. Pomislim na meni ljubega Carlosa Zafona in vse njegove magične, skoraj mistične knjige, ki sem jih prebrala. Zagledam cerkev, odeto v božične lučke, manjkata mi svetilnik in senca vetra. Nekako je tudi ta prizor iz knjige, narisan v času, ustavljen v trenutku, ki tako močno diši po ljubezni.