September in nov začetek

September je takšen. Prehodna sezona, ki te pelje na nove cilje in hkrati sezona polna vrat, ki se zapirajo in čudovite svetlobe, ki postane prav magična. Poletje življenja mi maha in jaz še enkrat pogledam skozi okno, saj nisem prepričana, da ga želim spustiti. Ni naključje, da je zdaj čas, ko začne duša vegetirati, lebdeča med enim in drugim, krhka kot še nikoli in skrivnostna, saj tudi sami ne vemo, kaj pričakovati. Počutim sem kot junakinja zapletenega romana, najbrž sem v svojem osebnem Velikem Gatsbyju in zdaj pridno gledam, do kod sežejo moje korenine.

Odrežite odmrle veje, prinesite v hišo tisto, kar bi radi, da spomladi vzklije skupaj z vami, ostalo pa pustite zunaj. Jesen je, tako kot poletje, stanje duha. Zunaj in znotraj nas. Je sezona misli, meditacije, opazovanja in premišljevanja o naravi; je odsev našega bistva. Dovolj je bilo, da je en dan zahladilo in že sem iskala superge v omari, vzela debelo jopo in peljala psa na sprehod. Bile so zvezde in oblaki, ki so se noro hitro premikali po nebu, bil je svež zrak in zdelo se mi je, da je v istem večero moja koža izgubila malo tena. Razmišljam o stavku, ki sem ga prebrala danes zjutraj: morali bi se naučiti od listja, kako padati in od dreves, kako spustiti. Spustiti torej, predvsem to in prepustiti, da vse dobro pride do nas. To isto zvezdnato nebo je bilo avgusta tako polno ljubezni, z dobrimi vilami in padajočimi lučkami, ki so znale ujeti naše želje. Povedali so mi, da vesolje sliši vse, tudi tisto, kar je najbolj po tihem izrečeno.

Kar se zgodi septembra je čarobno in včasih nerazložljivo. Kot morska deklica gledam lesketanje morja in se še vedno bosonoga sprehajam po toplji zemlji, ujamem valove in sončno svetlobo, ki postaja vse bolj oranžna. In potem se vsedem v avto in pridem na drugi konec države, že skoraj zimsko oblečena in z vonjem gozda v nosu, ki zna potovati vse tja do duše. September ni le največja sprememba, na katero se pripravlja narava in ki se zgodi pred našimi očmi. Je tudi tiha smrt, ki govori o novem rojstvu, o čarobni in barviti slikinarave, ki je tukaj in zdaj tako tesno povezana s človeškim telesom in duhom. Prav ta mesec predstavlja pomembno točko našega notranjega razvoja. Zdaj je čas, ko lahko iskreno pogledamo, kaj smo bili in kdo bi radi bili. Upoštevamo vse, kar smo storili, in tudi tisto kar bi radi še počeli. Smo duše, tesno povezane s celotnim vesoljem, ki samo skozi čas razumejo umetnost spremembe.

Če je poletje sezona ljubezni, ki nas dejansko vabi, da rodimo nove zgodbe in jih lahkotno sporočamo svetu, nas jesen prosi, da jih ponotranjimo, da se prerodimo najprej znotraj in nato še zunaj. September nas bolj kot kateri koli drug mesec uči, da malo umremo in se nato z zavedanjem in hvaležnostjo prerodimo lepše in močnejše kot prej. Razprem krila in prisežem, da bom zjutraj še vedno meditirala. Petnajst minut tišine samo zame, petnajst minut čudovitih slik, ki me vsakič znova zapeljejo tam, kjer sem bila resnično srečna. In nekako je tako, da imam poletje v srcu in laseh, ki so zdaj tako čudaško svetli, v sebi pa vem, da teh občutkov ne bom spustila.

In svet je takoj lepši, ker vem, da je vse to v meni.