Sindrom nore ženske, ki se ne ustavi

Bad moms je film, ki je v Ameriki obrnil svet na glavo. Do solz sem se nasmejala med prebiranjem članka, ki pripoveduje zgodbo o Ami, Kiki in Carli, povsem običajnih mamah, ki se zgrudijo pod težo multitasking družbe, oziroma tiste, ki od njih zahteva vse in še več. Saj veste: da si brezhibna z otroki, perfektna v službi, ljubeča in vedno na razpolago v spalnici, urejena in z vrhunskim make-upom, jasno, v visokih stiletto petah in če se le da, tudi večno mlada. Včasih sem prav jezna na stereotipe, ki nam jih ponuja svet mode ali zabavništva, saj nam v resnici niti ne dovoljuje, da bi se v miru postarale, dobile gubice in gube, bile kdaj slabe volje in, da, tudi lene. Kdaj ste nazadnje ugasnile telefon, dale noge na mizo in počele samo to, kar se vam najbolj ljubi? In četudi gre za gledanje v zrak ali iskanje še ene epizode z noro družino Kardashian, morda pa le stare reklame Dolceja in Gabbane z Davidom Gandyjem v spodnjih hlačah? Kdaj se je to pravzaprav zgodilo? Stavim, da nikoli. Oziroma najbrž takrat, ko ste bile stare dvajset let in so bili tudi Smokiji nekoliko bolj sprejemljivi, vsaj zato, ker niso predstavljali faktorja, ki ti v eni noči podari vsaj pol kilograma več. Ampak bili so noro dobri, kar priznajte …

Všeč bi mi bilo otresti se vseh teh zavor in biti, denimo za en teden, popolnoma nora, tako, kot sem bila včasih. Pozabiti na pravila in obveznosti, biti polna napak in veliko manj brezhibna, ugasniti telefone in zapreti vse ure v predal nočne omarice ter živeti tako, po luni in soncu, veliko po kavarnah in v naravi, s prijateljicami ali sama, s partnerjem ali v družbi vetra in jasnega neba, ki me je te dni popolnoma očaral. Kako lepo bi bilo zakričati na vse glas “Da, imam meje in sem kot sod, ki hitro postane prepoln in takrat eksplodira in resnično nočeš biti zraven, ker te odnese do lune in ne boš prišel nikoli več nazaj, kar morda sploh ni slabo.” In seveda sem mama, hčerka, partnerka, šefica v službi, imam milijon različnih vlog in obrazov, ampak veste kaj, moj dan ima še vedno 24 ur in včasih bi vse skupaj poslala k vragu, se zaprla v avto in nabijala Bon Jovija ali šla h kozmetičarki in si privoščila depilacijo, pedikuro, masažo hrbta in tisto zadnjo napravo, ki odpravi celulit na stegnih, ter uživala v objemu njene pozornosti do poznih ur. In ne bi kuhala, čeprav mi je ustvarjanje v kuhinji še kako všeč, a ko postaneš šefica restavracije, v kateri vsak je obrok drugačen in, jasno, ob drugačni uri, ti tu in tam tudi poči film in si misliš: vzemite Čokolino in pojdite kar spat, ker grem ven.

Vse te “napake” ali šibke točke so v meni, včasih jih zaznam lažje in drugič nekoliko manj, a če o njih pišem in glasno govorim, pomeni, da pravzaprav niso napake, so znak moči in tudi ravnovesja, ker sodobna ženska v vsej tej zmedi mora imeti tudi urejene nohte, depilirane noge, čim manj gub na čelu, o bikini predelu pa ne bom pisala, ker nas je gospod Hefner s svojim Playboyem in zajčicami dobesedno ubil. Mit ženske, ki nikoli ne pade in je vedno na vrhu vsega, je neumnost: naj gre k vragu. Morali bi postaviti spomenike za vse, ki imajo otroke, službo, moža in na svojem hrbtu nosijo breme cele družine, medtem ko jih nihče ne sprašuje, ali tako želijo, predvsem pa ali sploh zmorejo. Vse je samoumevno v tej nori družbi, ki od nas želi instant življenje in odnose, kot bi bile naprave za Illy kavo, ki jo sicer obožujem, a zaboga v želodcu, ne pa na hrbtu! Tako se naši dnevi delijo med: vozi v vrtec ali šolo, pojdi v službo, skoči v trgovino, skuhaj kosilo, poberi v šoli, pelji na balet, zlikaj vse srajce, zabavaj otroke in prijatelje, bodi nasmejana, skuhaj večerjo, pospremi spat, povej pravljico (tudi tri, če je treba, in vedno drugačne), na koncu še malo zapoj (“Ne to, mami, tisto drugo …”), pomij posodo, ne pozabi na masko za lase, nohti so že z okrušenim lakom, pozabi na knjigo, saj je itak nisi brala že dva meseca in ne veš več, za kaj gre … In potem, seveda, pojdi v spalnico vsa spočita in zadovoljna, ker se je dan končal.

Nočem vas zafrustrirati, daleč od tega, v resnici je moj članek super optimističen, ker v kolikor zmoremo vse to, potem zmoremo vse. In veste, kaj? Povrh vsega sem marsikdaj tako potrta, žalostna, jezna ali preprosto razočarana in si na obraz nalepim brezhiben nasmešek, za katerega moja ljuba mama pravi, da bi prav gotovo prejela Oscarja v Hollywoodu. Tako da, kdo ve, morda me še kdaj zagledate na velikem platnu. Kot nora ženska, ki je vedno zmogla vse, potem pa ji je le prekipelo. So what? 🙂