Sneg nam pokaže, da vse mine

Ne spomnim se točno, kdaj se je zgodilo, a na neki točki svojega življenja sem odkrila zimo. Po duši sem morska deklica, ki bi lahko večno živela na vrhu skale in pela neskončne pesmi mornarjem, pesmi ki sežejo do srca in v sebi nosijo magično noto, pa vendar… Na neki točki se je nekaj le spremenilo. Zima me je srečala pozno v življenju, gotovo zaradi hišice v gozdu; nekega jutra sem se zbudila in tišina dreves, polnih snega, je v meni premaknila gumbe, za katere nisem vedela, da jih sploh imam. Tiho soglasje med ledenim in naravo je urok, ki ga nemara vsi nimajo sreče opaziti in zaradi tega se imam za srečnico. Včasih vidim, slišim in čutim stvari, ki jih drugi ne.

Vsaka snežinka ima svojo zgodbo in njeno počivanje na drevesnih vejah je počasen ples, skoraj dvorjenje, ki te lahko za vedno spremeni. In v snegu se sliši pisk, kot božanski glas, ki pripoveduje še nikoli slišane zgodbe in se po prstih dotakne duše, polne obljub in besed, polne smisla. Zima je pesem, ki jo je treba prebrati počasi, morda pred prižganim kaminom, s skodelico kave v rokah in z živim spominom na jasno nebo, ki kot da čuva težko in tiho drevje, čakajoč prihajajočo pomlad. Vse je tiho, a hkrati diši po življenju. Predstavljam si živali v rovih, nekje skrite sove in uharice, veverice v deblih, tihe lisice, zavite v sneg, jelene in srne z dobrimi očmi. Predstavljam si svet božanskih bitij, ki se mi iz nekega razloga zdijo prijatelji in bližnji, pogosto veliko bolj kot ljudje.

Sneg je eleganten kot balerina, ki po prstih stopa po svojem odru. Česar se dotakne, spremeni v čarovnijo. Sneg te pritegne in očara z neskončnimi očmi vesolja, ki pozorno opazuje svoje neverjetne stvaritve. Z neokrnjenim belim prizorom pred seboj se spet počutim kot otrok in ne mine dolgo, da primem sani in se poženem navzdol. Oplemenitim svoj čut za čudenje, še bolj cenim malenkosti, pogledam na svet z drugimi očmi in v meni se dvigne čustveni spomin, ki kot sladka plima skrbi zame, me varuje, mi šepeta ljubezen, me objema in vem, da ne potrebujem ničesar drugega.

Moja čutila so živa, zamolkli zvoki gozda se mi zdijo kot neskončen klic, ki se mu ne morem odreči. Edinstvenost snega je tudi v zavedanju, da bo pokrajina, ki nam polni oči, kmalu izginila in se umaknila novi zgodbi, vedno polni čarobnosti. Tudi zato se rada ustavim in ga občudujem, medtem ko mi rahlo pade na obraz, zmoči mi oči, lica in postanem otrok, odprem usta, da ga okusim na konici jezika, a takoj ko sreča mojo toploto, se stopi in izgine v nič. Sneg je trenutek, ki se ga ne da ustaviti, treba ga je živeti v srcu, ga vedno nositi s seboj, v vsakem letnem času, v vsakem trenutku.

Rada bi, da ostane vse brezmadežno in belo, zamrznjeno v času, kot tiste zgodbe, ki mi jih je pripovedovala mama in so imele vedno srečen konec. Pa vendar, sneg nam pokaže, da vse mine in nič ne ostane večno, razen spomina na krasen dan, popolnoma brez skrbi.