So prijateljice in prijateljice …

Zelo mi je všeč ženska energija in občutek, da ustvarjamo ženske skupaj klan, v katerega marsikdaj težko prideš, a ko si v njem, je zabava zagotovljena. Vem, da smo marsikdaj muhaste, mnogokrat nerazumljive, tu in tam brez razloga žalostne ali noro vesele, ampak to je tudi naš čar. Druženje s prijateljicami pa je nekaj, kar zagotavlja daljše življenje in več zdravja, zato so prijateljice področje, ki ga ne smemo zanemarjati. Včeraj sem brala zelo poučen članek o tem, kako je ta ženska energija nalezljiva ter kako znamo biti ženske selektivne, skoraj na nivoju podzavesti in instinkta, saj zelo dobro vemo, predvsem v sebi, katera prijateljica bo za vekomaj prijateljica in katere so tiste, ki zahtevajo veliko kompromisov. Čeprav vem, da so kompromisi v življenju zelo pomembni, jih v prijateljstvu ne maram. Zdi se mi, da bi vsaj med ženskami moralo biti tako, da bi se popolnoma podpirale, četudi se dolgo nismo videle, razumele, četudi se ne slišimo vsak dan ter nikoli, res nikoli, govorile za hrbtom ali gojile občutkov zavisti. Slednja je sploh nekaj, kar ne bi smelo obstajati v slovarju prijateljstva. Če je prijateljica srečna in uspešna, bi morale biti tudi me. In obratno.

So pa nekatere prijateljice, ki jih imamo še posebej globoko v srcu; načeloma gre za ženske, ki so z nami delile otroštvo in nepozabne trenutke, pa tudi modne katastrofe, kot so bila denimo 80. in 90. leta, s tistimi širokimi, podloženimi rameni v stilu astronavtov, obupnimi napisi na T majicah v smislu “Italians do it better” (moja je bila rdeča in s črnim napisom, ker jo je tako nosila Madonna in še danes me je sram, ko pomislim, da sem takšna dejansko hodila po svetu, in to pri 15 letih …), da pričesk niti ne omenjam (ali veste, da sem si nekoč naredila trajno samo na frufruju in za dobre tri mesece izgledala kot moker pudelj? In ne, ne obstajajo fotografije, ker če bi obstajale, bi šle po hitrem postopku naravnost v kamin). No, skratka, z mojo Patrizio sva delili vse to in mnogo več in zanimivo, da me ni nikoli poskusila ustaviti, tako kot jaz ne nje, zdelo se je normalno in morda je celo bilo. Vsakič, ko se srečava, doživiva revival starih časov, kot bi bili ujeti v obdobju, ki je že zdavnaj mimo, a je bilo tako brezhibno, zabavno in noro, da morda niti nočeva biti odrasli ženski, danes mami in partnerki brez trajne in čudaških napisov. 16. rojstni dan sem praznovala z njo v kampu v Celju, na šoli angleščine, medtem ko so mi fantje iz spodnjega nadstropja dijaškega doma na ves glas navili “Sweet sixteen” Billyja Idola in zdelo se mi je, da je to popolnost.

Seveda obstajajo slike, za katere močno upam, da jih ne boste nikoli videli, ko smo s friznjenimi motorji leteli po obali ali ležali na klopeh sredi sončnega Rima. Vedno imam občutek, da je del mene še vedno ujet v tistih letih in se prav nič ne trudim, da bi bilo drugače. Tu in tam vzamem ven slike iz gimnazije in doživljam tiste stare čase, skoraj z nostalgijo, predvsem pa nostalgijo do časa, ki smo ga imele, da bi cele popoldneve lizale sladoled in iskale primerne kopalke, šle v Trst z avtobusom na “degustacijo” slavnega hamburgerja ali preprosto šle plesat (kar pomeni, da je ona plesala, jaz pa sem samo gledala ta nori direndaj okrog sebe in se počutila kot riba na suhem). Ugotavljam, da s prijateljicami iz otroštva niti nismo imele ogromno skupnega, so pa nas vseeno vezale zelo tesne, globoke niti, ki zaznamujejo tisto čarobno obdobje, ko se zbudiš ženska in kar naenkrat ugotoviš, da te stripi več ne zanimajo, ker obstaja Cosmopolitan. In še nekaj drži kot pribito: na pamet znam telefonske številke starih prijateljic, morda zato, ker sem jih še vrtela na stacionarnem telefonu, saj gsm-ov ni bilo, zato je bil edini spomin tisti, ki smo ga imele v glavi.

Za moja starša so bile te deklice del družine; nisem prav velikokrat spala v tujih domovih, one pa so mnogokrat pri meni in te noči so še danes nepozabne, saj se mi zdi, da sploh nismo spale. Celo noč smo kovale življenjske plane in govorile, kot bi šle jutri vsaka na svoj konec sveta. S Patrizio se vedno smejiva, da sva delili celo trenutke v kopalnici, kot sestri, ker je bilo popolnoma samoumevno, da ne greš nikoli narazen, res nikoli. Kot bi nas vezala neke vrste telepatija, ko zelo dobro veš, kje si, kaj delaš, kaj te moti, katere stvari so ti resnično pomembne … To je ta ženska energija, o kateri sem začela pisati in je tako neverjetno čarobna. Dovolj je bil pogled, da sva se začeli smejati kot nori, kar brez razloga, oziroma je bil razlog zelo enostaven: zaradi lepote življenja in lahkotnega bivanja. Marsikdaj sva komunicirali v svojem jeziku in z besedami, ki sva jih poznali samo midve: šele takrat je bilo toliko smeha, da sem vedno solzna stopila z avtobusa in mi ni bilo mar, če je 50 ljudi strmelo v naju. Pravzaprav je bil to del zabave.

Ko sem se poročila, ni bilo dvoma o tem, kdo bo poročna priča. In ko sem se ločila, ni bilo dvoma o tem, kdo bo ob meni. Ločijo nas kilometri, ampak ko se s starimi prijateljicami slišiš, je tako, kot ne bi bilo nikoli ovir, preprek, kot bi bilo življenje skupna reka, včasih si na enem bregu, drugič na drugem, a nič zato, si vedno v isti vodi. Stare prijateljice o meni vedo vse; seveda so še vedno kotički, ki obstajajo le zame, ampak načeloma je moje življenje na njihovi dlani in obratno. Četudi se ne slišimo mesece, to še ne pomeni, da je ljubezen ugasnila. In vsakič, ko zazvoni telefon in zagledam njihova imena, si mislim, da je res škoda, ker jih ne slišim bolj pogosto. Škoda, ker te dnevne obveznosti marsikdaj peljejo daleč od tistega, kar si bil in v resnici še vedno si. Včasih bi bilo kar dobro ugasniti telefon, vzeti prost dan, organizirati izlet s kabrio avtomobilom, dodati odejo in sendviče ter sok Pingo in se preprosto podati v neznano. Sama se prav vidim, z vetrom v laseh in solznimi očmi. Od sreče.