Šopek rož

Kupila sem ga zase, tako kot to storim vsak teden in včasih tudi večkrat na teden zato, da slučajno ne bi pozabila, kako sem pomembna. Pred petnajstimi leti bi pridno čakala, da bi se kdo spomnil name, šel v cvetličarno in pokazal pozornost, a ne za osmi marec ali rojstni dan (čeprav je včasih tako, da se tudi te priložnosti spregledajo, kar o ljubezni pove veliko), temveč kar tako, ker je poseben dan, ker smo živi in nam je mar. Barva rož deluje terapevtsko in vedno jih postavim na mizo v kuhinji, tako da jih zagledam takoj ob vstopu v stanovanje. Majhna pozornost, ki ostane samo moja, in štejem si v čast, da si jih lahko privoščim, da mi ni treba varčevati vsakega kovanca, da se prebijem do konca meseca, da si lahko tu in tam kaj kupim, pa čeprav le rože, ki niti ne stanejo veliko, a nekako je tako, da stvari za dušo niso nikoli povezane z denarjem.

Pozabimo nase. Redno in dnevno. Globoko v sebi vemo, da se to dogaja, a si ne moremo pomagati. Živimo v začaranem krogu, ki nam komaj pusti dihati, zato je ključnega pomena, da kdaj stopimo iz njega, malo ustavimo čas, naredimo nekaj zase in poleg praškov, hrane ter ostalih stvari, ki jih redno vlačimo iz trgovine, nabavimo še šop rož. V tej mali gesti vidim celo vesolje. Vidim sebe, ker jih z zadovoljnim nasmehom postavim v vodo, ponovno se zagledam zjutraj, ko pijem kavo in začutim njihov vonj ali me preprosto barva navdihuje zato, da napišem nekaj lepega. Ko sem se nazadnje pogovarjala s cvetličarko, mi je rekla, da se bojimo glamurja. Še preveč previdno stopimo do stvari, ki v sebi skrivajo lepoto in zdi se nam, da tega nismo vredni.

Ženska psihologija je res zapletena. Kar se nam plete po glavi, je skrivnost, ki jo včasih še same težko razumemo. Pri vsem tem, kar počnemo, urejamo in ustvarjamo, se vseeno sprašujemo, ali “ne bo preveč”. Preveč česa? Lepega? Dobrega? Glamuroznega? Najbrž ste sedaj v službi ali doma, s kavo v roki in mirno berete ta članek. V meni je kanček vseh vas in v vas se nahajam tudi jaz, kot Ženska, ker smo si zelo podobne, čeprav živimo različne zgodbe. Če bi sedaj imela ob sebi prijateljico bi jo prosila, naj mi reče, da je čas, ki ga potrošim zase, zaklad, za katerega se ne smem počutiti krivo. In rada bi, da bi mi podarila šop rož ali, še bolje, da bi mi rekla, naj si ga poklonim sama, ker si ga zaslužim, in še najbolj prav bi bilo, da si ga poklonim vsako jutro.

Morda imate srečo in je ob vas ženska, ki vam to lahko pove. Če pa je ni, uresničite, prosim, mojo željo: pojdite v trgovino ali cvetličarno in nabavite šop rož. Takih, ki so vam najbolj všeč. Zakaj? Ker si jih zaslužite.