Sreča v bodicah

Včasih se preprosto nasmejem. Naredim korak nazaj in se spremenim v nevidnega opazovalca, skrijem se za vogalom in gledam na situacijo z drugačnimi očmi, kot bi bila težava tuja, problem nekaj povsem normalnega, tesnoba pa le občutek, ki bo hitro minil. In smeh mi pomaga zato, da ostanem osredotočena na trenutek, da misli preveč ne begajo v preteklost ali bodočnost, da postanejo zasidrane v sedanjost, saj je edina, ki dejansko obstaja in torej šteje. Vse, kar potrebujem, je v meni, kot bi bil vsak človek mala zakladnica čarobnih napojev, rešitev, dobrih idej, pozitivnih misli in nasploh odgovorov, ki jih žal mnogokrat iščemo pri drugih in se nočemo zavedati, da so v nas. Nekje sem prebrala, da je celo življenje le eksperiment in karkoli se ima za zgoditi, se na koncu bo, ne glede na to, ali se bojimo ali smo popolnoma mirni. Če torej lahko razmišljamo o skrbeh, lahko razmišljamo tudi o veselju in zadovoljstvu, morda o majhnih stvareh, ki redno poskrbijo, da smo dobre volje. Večkrat se sprašujem, kaj me pravzaprav veseli, kateri so tisti trenutki, ki so v meni sprožili popolno srečo. Zaznala sem jih kar nekajkrat, ampak priznam, da niso tako pogosti, bolj zato, ker me reka življenja s takšno silo potiska naprej, da zamudim tolmune in tudi mirne vode, prevečkrat imam občutek, da je vse skupaj samoumevno. Pa ni.

Najbolj poceni zdravilo je torej nasmeh. In če zraven dodam še mirno dihanje, potem sem na konju. Poskusite. Nasmejte se zdaj, brez posebnega razloga, samo zato, ker vas nasmeh naredi lepše in odganja skrbi, sprosti mišice in zagotavlja večjo koncentracijo, pa tudi zato, ker ima vsaka težava rešitev, četudi je takoj ne vidimo. Mislim, da nobena stvar ni preveč pomembna od tiste, ki jo počenjate prav zdaj; pišete na računalniku? Berete mojo kolumno? Šivate? Ste v službi ali se sončite na balkonu? Ta trenutek je tisti, ki dejansko šteje in v kolikor se osredotočite nanj, boste ugotovile, da nima smisla odnehati ali se predati, ker velike stvari zahtevajo tudi čas. Koliko, nam ni dano vedeti. Nisem otrok instant življenja, vendar sem “instant” za mnogo stvari in ena od teh je iskanje rešitve, ker v kolikor se ne pojavi takoj, postanem zelo nemirna. Čakanje sproži v meni veliko dvomov in znam postati negotova vase, kar mi je še najmanj všeč, kot bi odprla dežnik, četudi še ne dežuje, za vsak slučaj. Napaka. Kot bi rekla moja ljuba mama: “Naredi, kar lahko in kar zmoreš, s sredstvi, ki jih imaš, tam, kjer si, vse ostalo še pride.“

Vedno štartam z mislijo, da se vse dogaja z razlogom. In jutri je čudovit dan, ker še nima nobenih napak, zato je bel papir, po katerem lahko rišemo z najlepšimi vodenimi barvicami ali napišemo najbolj romantično zgodbo. Ta misel me vedno spravi v dobro voljo; to, da lahko sami napišemo zgodbo in narišemo podobo, ki poskrbi, da postane srce nagajivo in posuto s čarobnim prahom. Če bi bilo življenje brez napak in odnosi brezhibni, se ne bi naučili nič koristnega. Stagnirali bi na enem in istem mestu ter poslušali glasove v glavi, saj ne bi slišali bitja srca. Zato je kar dobro, da se tu in tam spotaknemo, zamenjamo ulico, se zgubimo v temi, pridemo do rdeče luči, ugotovimo, da obstajajo tudi drugi svetovi in pogledi. Še dobro, da je temu tako. In seveda so tudi dnevi, ko imamo občutek, da v nas ni prav nobene melodije, samo turobne misli in veliko skrbi, a prav tako je pomembno, da vseeno pojemo. Skoraj na silo poskusimo biti srečni in nas bo sreča tudi našla, saj ni nikamor šla, je še vedno v nas, potrebno ji je le pokazati pot. Jean Baptiste Alphone Karr je nekoč rekel: “Določeni ljudje vedno tarnajo, ker imajo vrtnice bodice. Jaz pa sem srečen, da imajo bodice tudi vrtnico.” Stvar perspektive torej in morda tudi inteligence, da iščemo pozitivno plat v vsaki situaciji, predvsem v tisti, ki nas najbolj prizadene.

Danes je takšen dan, ko se ni zgodilo nič posebnega, imam pa glavo polno če-jev in ma-jev. Potem se spomnim kolegice, ki z desno roko prime neviden zrak ter ga vrže čez levo ramo. In se nasmeje. To sem pravkar storila, poskusite tudi ve.