Drage bralke in čudovite ženske,
danes vam maham iz svojega začaranega gozda, medtem ko občudujem mirna drevesa, ki se tu in tam zibajo in plešejo z vetrom. Ko se je sneg stopil, je ostala mirna narava, skoraj jesenska, z zaspanim listjem na gozdnih poteh in vonjem po vlagi. Vse je tako spokojno in tiho, da bi najraje vzela odejo in si pripravila kotiček pod smreko ter tako, sramežljiva in očarana, pričakala mrak. Vedno razmišljam o stvareh in življenju, ki se dogaja v gozdu takrat, ko je vse temno: predstavljam si, da zaživi nešteto začaranih bitij, ki me gledajo v hiški, polni luči in potem dolgo v noč klepetajo o tem, kakšni smo ljudje. Vesela sem, da obstajajo tudi stvari, ki so očem skrite in, kdo ve, morda so prav te, v našem življenju, najbolj neprecenljive.
Želim vam lep teden in tu in tam le najdite malo začaranega prahu.
Za stajling dneva sem izbrala super mehko in udobno obleko, ki bi jo lahko imela na sebi vedno. V umazano beli barvi predstavlja kos, ki nima sezon, lepa bi bila tudi jeseni ali spomladi, za kakšen večer, ki ni še popolnoma objet s poletnim soncem. Tudi dolžina je prava, da pa ne bom vedno v beli barvi, sem izbrala plašč, ki ostaja eden od mojih najljubših: sploh rokavi, s kontrastnim živalskim potiskom, so pika na i.
Moj stajling je sledeč: obleka Chicwish, plašč Dixie, čevlji Guess, torbica Tory Burch, prstana Isabel Marant in Alcozer.
6 Comments
Plašček je enkraten. Kje si ga kupila?
Dixi, v Trstu, v centru mesta 🙂 ampak lani!
moja pripomba je, da razmislite o vztrajni uporabi salonarjev pri vecini vasih predstavitev, recimo, pri danasnji bi malokatera hodila po kamnitih ulicah s temi cevlji, bilo bi tudi nemogoce in neudobno, se pa tudi ne skladajo s torbo, toliko vrst, krojev, materialov izvrstnih superg, visokih, nizkih, lanenih, lakastih in se in se, ali lahkih skornjev, vseh vrst, s katerimi udobno hodis po tlaku, pesku, asfaltu, travi in ne tvegas zvin ali izpah gleznja ali padec.
In se, salonarji ali kakorkoli se jim ze rece, so rahlo dolgocasni, z njimi nicesar ne tvegas (razen ce imajo vratolomno peto), so nekam
preziveti, kakor da ne sodijo v tretje tisocletje. Moje pripombe so namenjene vam, da stopite iz udobja zacetka tega stoletja in oblecite oblacila iz novih materialov mladih novih kreatorjev, nacin oblacenja je sedaj drugacen, bolj prilagojen casu in prostoru…..
Draga Vida, hvala za nasvet, a to prepustim vam. Vem, da boste razumeli 🙂 Najbrž je tako, da nismo vse za superge vedno in povsod. Jaz, denimo, nisem. Škornje pa imam tolikokrat, da sem prav vesela, ko lahko obujem salonar, ki ni mimo, daleč od tega. Že sam pogled na svetovne revije veliko pove na to temo. Je pa res, da imajo vsake oči svojega malarja, kajne? Maham in vse dobro.
Draga Lorella,res vas imam rada,ampak se strinjam z Vido.
Salonarji so čudoviti za fotografiranje,ampak res niso za na zimsko ulico.Še posebej ne napol odprti.Razumem otkačene stajlinge,ampak ta predstavljeni je popolnoma vsakdanji.Maham tudi jaz,pa brez zamere.
Draga, brez zamere tudi jaz. Salonarji niso niti malo odprti, kar poglejte dobro sliko…cela stran je iz pvc-ja. Drugic: zivim na obali, kjer je trenutno, sredi zime 12 stopinj. Zakljucek: vsak naj obuje kar zeli, zaradi mene tudi pancerje ❤️Maham nazaj