Staranje ni le stvar gub

Nisem prepričana, da me staranje moti. Včasih se mi prej zdi, da prinaša veliko ugodnosti in lepih trenutkov, tudi malo več prostega časa zase in seveda modrost, da razumeš, ujameš in sprejmeš stvari, ki jih prej nisi mogel dojeti. In zdi se mi, da gre staranje onkraj gub, ki tako ali drugače pridejo, a nanj gledam kot na zemljevid življenja, ki včasih bolj in drugič nekoliko manj natančno pove, kakšna je moja zgodovina. Če pogledam nazaj, lahko samozavestno povem, da bi jih seveda rada imela 30, ampak z znanjem štiridesetletnice in s pogledom na svet, ki ga imam danes, ko sem popolnoma neobremenjena z okoljem in gre zato marsikatera stvar mimo mene, kot bi stala na vlaku, ki se pač na vsaki postaji niti ne ustavi. Čakam na prave potnike in se takrat z veseljem usedem na čaj ali kavo, sicer pa raje uživam v prizorih, ki švignejo mimo okna, opazujem oblake, ki ne glede na vse vedno potujejo in tudi kraje, ki jih še nisem obiskala.

Všeč mi je razmišljati o lekcijah, ki so mi bile dane, in naukih, ki sem jih dojela. A daleč od tega, da bi razumela vse, zdi se mi bolj, da sem se zelo potrudila, marsikdaj pa sem bila tudi v napačnem obdobju, z napačnimi ljudmi in morda tudi nepripravljena na čustvene podvige. Lepota se mi danes prikazuje na vse možne načine in ugotavljam, da ima na tisoče različnih oblik, še dobro, da je vsaka izmed njih noro privlačna. Vse spremembe, s katerimi se soočamo, so v resnici izzivi. In ni rečeno, da se bomo nanje vedno isto odzvali. Včasih imam osebnost poletja, drugič sem popolnoma zimska, tu in tam ujamem odtenke jeseni ali pomladi. V resnici mi je vsaka sezona znala podariti nekaj zelo intimnega in ko so se vse štiri razvrstile, se je zgodila čarobnost: podarile so mi še eno leto več. Ne mislite, da je to pripoved zrele ženske, ker jih imam v glavi še vedno točno petindvajset, obiščem vse koncerte Bon Jovija, uporabljam svetlo moder lak za nohte in se sprehajam bosa po plaži takrat, ko imam občutek, da je “dovolj toplo” in se nočem soočati z resnico, ki mi bo zvečer jasno govorila, kako sem se prehladila.

Menim, da je v nas veliko različnih resnic. Veliko odtenkov “biti ženska”, ki jih počasi, a vztrajno, odkrivamo skozi življenje. Vsak dan, ki gre mimo, je edinstven, v nas pa je moč, da zaznamo, koliko je velika naša sreča in naše zadovoljstvo, pa tudi kdaj smo zgrešili kakšno dano možnost in kolikokrat smo spregledali rast, ki je bila za vogalom, a veliko bolj udobno in varno je stati tam, kjer smo že celo večnost. Zato na zelo podoben način obožujem zahode poleti in zmrznjene poljube pozimi. Ni razlike, gre le za percepcijo in trenutek, za ustvarjalnost, ki kar vre v meni, in za ljudi, ki me v tistem trenutku obkrožajo. Tudi pomlad je pridrvela v moje življenje, kot otrok, ki priteče v sobo in po poti zvrne pet predmetov. Glasna in barvita se sedaj sprehaja v meni in mi podarja občutek brezbrižnosti, ki že malo šušlja o poletju in dopustu.

Določene stvari so zame svete in pri štiridesetih je tako, da se ne vrtijo okoli drugih. S ponosom opažam, da so vezane le name in to mi podarja neverjetno moč. Staranje je prineslo tudi to, antene so se zaostrile, prav tako pozornost in zaznam zvoke, poglede, besede, ljudi, ki jih prej nisem. Potem pomislim, da sem morda živela sredi meglenega polja, čeprav dobro vem, da je bil moj svet vedno poln svetlobe in barv, morda pa je le tako, da z leti ne pridobiš le gub, temveč tudi nove oči, s katerimi končno spregledaš svet. Eni bi rekli, da gre za očala, a se ne strinjam, ker očala imaš ali nimaš, tu in tam jih tudi pospraviš, jaz bi rekla, da gre prav za videnje, ki se zgodi v glavi in te potem ne zapusti. Ko pišem svoj dnevnik hvaležnosti, imam neskončen seznam stvari, ki me naredijo srečno. Hvaležna sem tudi za notranjo evolucijo, ki zdaj od mene želi slišati odgovore na življenjske zakaj-e. In, ponovno, ti zakaj-i so vezani le name, ne na druge, da malo globje raziskujem, kako se v meni spojita divja plat ženske in popolnoma sladko srce.

In medtem ko pišem to kolumno, odprem svojo najljubšo revijo na naključni strani, kjer me pričaka stavek, ki naj bo dobra popotnica za ta dan in življenje nasploh. Naslov je “Dvajset stvari, ki jih ženske ne bi smele nositi” in spodaj le to:

1-20: teža pričakovanj in obsodb drugih.