Ste bile na dopustu?

Vsako leto je zame poletje sinonim za dopust, odklop in možnost, da nekam odpotujem. Čeprav imam zelo rada dom in svoje stvari doma, je hkrati tako, da rada pakiram, organiziram potovanje in se pač nekam odpravim. Vedno imam občutek, da mi novi kraji podarijo navdih in da ob povratku lažje ustvarjam ter imam več energije za jesensko delo. Letos so bile okoliščine povsem drugačne in seveda tudi nepričakovane; ne samo, da nisem ravno odpotovala, ampak sem bila tudi ves čas pod tankim pritiskom, ki so mi ga dnevno podajali mediji. Vem, sama sem kriva zato, ker ne znam popolnoma odklopiti, po drugi strani pa me je tudi zanimalo, kaj se dogaja z nami in planetom. Mislim, da razumete in da nisem edina. Hkrati sem opazila, da je prav poleti nastalo veliko člankov in debat na temo dopusta, naletela sem tudi na priljubljeno revijo, ki mi je ponujala virtualne dopuste. V smislu: če že ne moreš v Miami, poglej uradno stran Floride, kjer boš našla virtualno potovanje po plažah in se ti bo zdelo, da si tam. Priznam, da ni ravno isto, je pa vsekakor dobro vedeti, da je svet še vedno cel in še vedno čaka na nas, četudi morda ne letos. Tukaj sem naredila piko, saj ne pričakujem nobenih premikov in zato lahko samo dodam, da srčno upam, da bo 2021 bolj pozitivno in svobodno.

Ne vem, če ste istega mnenja, a dopust se mi zdi zelo pomemben za dušo in tudi naša pravica, ki jo včasih res ne upoštevamo. Super je, če je v kosu, a dobro je tudi, če gre za vikende, ki si jih tu in tam privoščimo. Kot morski človek lahko samo rečem, da me slovenska obala ne mika, ker tukaj pač živim, a si vedno z veseljem pogledam glampinge, Bohinj, Bled, Logarsko dolino, Kranjsko goro in pa druge lepe, zelene lokacije, ki nam jih ponuja država. Zdaj je pač tako, da lahko dopustujemo v bližini, vendar bližina ni sinonim za dolgčas in zdi se mi, da z malo domišljije lahko kar dobro prebrodimo to obdobje negotovosti in stiske.

Dopust ima zelo veliko vpliva na naš um in obnašanje, poskrbi za kreativnost in urejene misli, nam podari novo energijo in nas drži pokonci takrat, ko smo bolj ali manj na dnu. Lepo je oditi tudi zato, ker je povratek toliko bolj zanimiv, v sebi pa shranim ogromno zgodb, ki se največkrat zgodijo prav poleti. Me ne čudi, da so tudi naši spomini iz otroštva polni prijateljstva in ljubezni, saj se takrat, ko je zunaj toplo, vse skupaj res sprosti in najbrž postane tudi srce bolj dovzetno za nove zgodbe, ki jih marsikdaj hranimo za vedno. Vedno sem imela najlepše pogovore v hiši na morju, ko smo prijateljice v kopalkah kartale, raziskovale življenjske možnosti, se pogovarjale o tisti torbici na spletu in hkrati o tem, kako je vse minljivo, čeprav so prava čustva lahko za vekomaj z nami. In tako sem opazovala njihove otroke, ki so postajali vse večji, in hkrati sebe, nosečo, potem mamo, nakar super zaposleno s Sofio dojenčico, zdaj ponovno nekoliko bolj svobodno, ker je moja princesa na morju našle nove prijatelje. In zgodba se ponavlja.

September nam počasi in potiho odpira vrata in povem vam, da se ga najbolj ne veselim. Oziroma tako: najraje bi podaljšala poletje, zato da bi vse skrbi pustila nekje pod skalo in še naprej iskala namestitve sredi gozdov, lesene hišice, mini bazene ali preprosto sedela na svoji terasi s knjigo in kavo ter uživala majhne trenutke, ki me naredijo zelo srečno. Nekako nisem pripravljena in še vedno se mi v glavi vrti film, da mi manjkata dva meseca v letošnjem letu in tudi poletje je bilo polno misli. Ko sem se zadnjič kopala v morju, sem pogledala proti svoji hiši. Nad drevesom so bili čudoviti beli oblaki, ki so na nebu narisali celo umetnino. Turkizno in zeleno se je spojilo in mi podarilo tako brezhibno sliko, da je še najboljši slikar ne bi mogel ovekovečiti. In to zdaj nosim v sebi, kot dokaz, da nekaj je bilo in da se je lepo res zgodilo, čeprav v šumu novic in alarmov, ki so me, iskreno, zelo zmotili.

Srčno upam, da ste tudi same kam šle, pa četudi le za nekaj dni in četudi ne tako zelo daleč. Svoboden človek je edina smiselna misel o našem obstoju in tega nam ne bi smel odvzeti nihče. Včasih imam občutek, da smo kot živali v veliki kletki, ki je pravzaprav tako velika, da smo že pozabili, da je kletka. In morda se nam je zdaj, za bežen trenutek, pokazala prava slika, ki nas je pustila brez sape. Zato močno vdihnem in zadržim sapo, zaprem oči in štejem do sto, ker je do deset premalo. In da, vse bo dobro.