Frazo, da smo ženske z Venere in moški z Marsa, verjetno vse poznamo. Včasih pa se mi zdi, da težava ni v planetih, temveč v galaksijah, morda se je celo odstotek moških znašel v črni luknji in na trenutke imam občutek, da iz te nekako ne najdejo poti nazaj. Malo za šalo, malo zares, še pred kratkim sem se lahko le grenko nasmejala ob prigodah samskih prijateljic. A svet zmenkarij milenijcev je zapleten in to vam lahko povem iz lastnih izkušenj.
Enkrat tedensko imamo s prijateljicami ob kozarcu vina večurne večerne pogovore – me temu pravimo kar poceni terapija. In ob vseh prigodah se mi zdi, da bi lahko napisale celo knjigo, pa še bi nam zmanjkalo strani. Ravno včeraj je prijateljica razburjeno privihrala do mize s telefonom v roki in se nam potožila: “Še vedno mi ni odpisal.” Začudeno se pogledamo in prva spregovori: “mogoče pa ni imel telefona pri sebi.” Kar je seveda skoraj nemogoče, glede na to, da je telefon postal podaljšek naših rok. Ob tej trditvi za trenutek utihnemo in kot strokovnjakinje na področju vin pogledamo v kozarec in čakamo, da se prva oglasi. Tako zberem pogum in prijazno vprašam, kako je bilo, ko sta se nazadnje videla. Razburjeno odgovori: “Super, končno imam občutek, da sem našla nekoga, s komer se lahko pogovarjam.” Tako nam opiše zadnji zmenek in res je po njenih besedah sanjski. Podrobno pregledamo zadnje pogovore preko sms-ov, analiziramo vsako besedo, piko in seveda tudi smajlije. Prijateljica, ki jo fant ignorira, se ponovno oglasi: “včasih imam občutek, da je z mano kaj narobe.” Vse ji v hipu stopimo v bran kot vitezi, ki se borijo za čast princese. In to seveda ni prvi primer tako imenovanega ghosting-a, ko kot duh (ghost) nekdo kar izgine. Ghosting smo vse za mizo že doživele, od prve do zadnje, in občutek zares ni prijeten. Razlogov zanj je veliko, a skupno je to, da moški ali ženska preprosto nima dovolj jajc, da bi napisal/a: “Glej, ni to to, mogoče je boljše, da se ne dobivava več.”
Včasih se mi zdi, da težave pridejo s sodobno tehnologijo: facebookom, instagramom, neštetimi aplikacijami, kot je Tinder, in nenazadnje mobilnimi telefoni. Vse je postalo instant in tako so tudi naša razmerja postala hitra, a minljiva. Podrsaš levo po ekranu, če ti nekdo ni všeč, in desno, če ti je, seveda je vse le na podlagi videza. Vse je površinsko in tako me znova in znova preseneti, ko me nekdo ogovori s trditvijo, “a saj ti si Nataša, sej te poznam, sledim ti na Instagramu”. V očeh že vidim, kako sem popredalčkana in mnenje o meni je že ustvarjeno, ne da bi spregovorila besedo. Svojo oceno sem dobila na podlagi svojih fotografij, ki seveda nič ne povedo o meni kot osebi.
Težave milenijcev pa verjetno niso le naše in ljudje ter čustva niso le črna in bela.
