Menim, da so ta hip še kako dobrodošle spodbudne besede in misli, ki nam vlivajo vsaj kanček upanja, da se bo vse skupaj kaj kmalu tudi poleglo in da jo bomo iz tega “neurja” odnesli le z nekaj praskami in modricami.
Občutek imam, kot bi me nekdo sunkovito porinil v morje in kar naenkrat bi me zaobjela popolna tišina, nenavaden mir, v katerem so najglasnejše postale prav moje misli.
Iskreno ne vem, kako naj se lotim tega rednega dnevnika iz Milana, ne da bi se dotaknila Coronavirusa.