To je naslednja stopnja od dnevnika, ki smo ga najbrž skoraj vse imele v srednji šoli.
Kaj pa vem, v tem življenju je le nekaj lepega.
V Milanu se počutim doma in že danes noro pogrešam tiste bele palače, Duomo, vrvež v centru, restavracije in lokale z najboljšo kavo na svetu.
Z nasmehom se napotim v hotel in pospravim goro oblek, čevljev, make-upa, polna dobre volje, ker, drage moje, mi je uspelo tam, kjer drugih ni bilo, v kraju, o katerem nekateri lahko le sanjajo, in sem zato ponosna nase.
Med must have januarske kose bi želela dodati še nekaj, kar ni ravno za garderobo, ampak bolj za dušo: kratek oddih na snegu ali v hribih, nekje, kjer ni nikogar in je vse skupaj tiho ter spokojno.
Ženske potrebujemo samotne kotičke, da lahko pospravimo ta neverjeten vrtinec čustev, ki nam kroji usodo; če še niste poskusile in ste v dvomu, vam toplo priporočam terapijo pisanja, saj nič ne stane in je zelo hvaležna.