Drage bralke, danes je odličen dan, da že enkrat nehamo s tem. Res. Nedotakljiva pravica vsakega človeka je častiti samega sebe.
Torej, kako ste, drage moje?
Ostati zasidran s temi iluzijami je kot bi se želeli odžejati s presušenim vodnjakom.
Ne morem reči, da se prav veselim padcev, a se gotovo veselim novih dvigov.
Ne hitrost in ne eleganca Milana med tednom mode, temveč pristnost ulic, kjer vsak mimoidoči pripoveduje svojo zgodbo.
Za ta občutek svobode, ki ga prinaša. Za čisto nebo, ki se razprostira nad mano. In za lahkotnost, ki ostane, ko burja opravi svoje delo.
V dobi, ko je vse “fast” si želim biti drugačna in zato izberem “slow”.
Burja, ta divja, neukročena sila narave, je danes moja največja inspiracija. Ko divja med krošnjami in lomi veje, prinaša svežino in jasnost.
Prav bi bilo, če bi znali besedam vrniti težo, dostojanstvo in notranjo moč.
Čas zase je tista tiha čarovnija, ki vedno poboža dušo.