Samo spustite, ker je vse le energija, vse le čaroben prah, ki ga lahko ujamemo. Ali zamudimo.
O veličini človeka se mnogokrat zaveš šele takrat, ko ga ni več.
Vsaka izmed nas ima mnogo različnih vlog, tu in tam je kar dobro ugotoviti, kdo smo in kdo smo želele postati.
In tukaj je čarobnost nas žensk, ko zaznamo tisti trenutek, ko znamo biti dovolj močne in spustiti stvari, ki jih tako ali drugače ne moremo spremeniti. In ko se odločimo, da smo močnejše od svojih strahov.
Ženske smo narejene z napako, ki nas včasih kar drago stane. Vedno postavljamo druge na prvo mesto in jih tako naučimo, da smo me na drugem.
Težko spremenimo preteklost, to nam nekako ni dovoljeno, lahko pa spremenimo korake, ki jih bomo izbrale sedaj.
Saj ne vem, če mi kdo sledi, a mislim, da ni niti pomembno, bolj se mi zdi pomembno to, da podarim srečo sebi, ker se imam zelo rada, in oprostite, če sem zato sebična.
Za trenutek sem se dotaknila neba: bilo je čudovito in popolno, potem sem kot angel padla na zemljo. Ženske smo kot bitja, ki izginjajo v poletno noč. Krhke, odhajamo in se znova vračamo, izgubljene med sanjami in resničnostjo.
Zanimivo, kako sama ne bi nikoli sodila človeka po jeziku, ki ga govori, prej bi me zanimalo, ali je dober ali slab človek. A to je najbrž stvar vzgoje. In inteligence.
Če s seboj nosite celo goro, vedite, da delate napako. Mišljeno je bilo, da boste po tej gori le plezale. Spustite, zadihajte in začnite znova.