Zaradi tega, ker toliko razmišljamo o ljudeh in njihovih reakcijah, na koncu izgubimo sebe in sploh ne delamo tega, za kar smo pravzaprav narejeni.
Če s seboj nosite celo goro, vedite, da delate napako. Mišljeno je bilo, da boste po tej gori le plezale. Spustite, zadihajte in začnite znova.
Drage moje, zaupate svojemu potovanju? Včasih je kar težko, ker ga ne razumemo najbolje in se sprašujemo, zakaj. Pa vendar zna biti tako, da so stvari, za katere mislimo, da jih resnično nočemo, tiste, ki jih edine potrebujemo.
Želim vam lepo valentinovo in tudi kakšno rožico, če pa ne pride, vedite, da jih ima cvetličarka za vogalom polno; samo zažvižgajte in uletim s šopkom. Potem pa še nazdravimo: na nas.
In potem pomislim: kakorkoli že, to sem jaz. Vse, kar doživljamo v tem trenutku, nas le pripravlja na to, za kar smo prosili.
Vse lepo in prav, a vmes se tudi malo zgubiš, kot bi neprestano nosil masko, ki te varuje pred svetom ter ljudem ponudi obraz, ki na koncu vsega niti ni tako zelo tvoj.
Mama me je v življenju naučila veliko lekcij: če želiš letiti se čimprej znebi tistih, ki te vlečejo dol.
Drage moje, vsak ima svojo goro, zato je moja želja za 2018 ta, da postane moja premagljiva in vaša le spomin.
Če me torej te dni kdo vpraša, kako sem, lahko odgovorim “Božično” in v tej besedi je zajeto prav vse.
Okoli nas je vedno veliko ljudi in tudi ogromno takih, ki jih ne potrebujemo. Tu in tam zamenjajte pot. Preslišite. Pozabite. Odpustite. Ali se preprosto ne menite, ker nima smisla.