Z leti veš, da ostalo ni tako pomembno, bolj je pomembno to, kar imaš v sebi. Tisto najbolj skrito. In zapleteno.
Moški, ki so nasilni do žensk, živijo v sivi coni družbe, ki jo moramo začeti spoznavati in prepoznavati.
Še dobro, da je glava okrogla, kar pomeni, da lahko misli spremenijo smer.
Včasih lahko objamemo tudi sebe, s tem ni nič narobe. Morda je prav ta objem najbolj pristen.
Vedite, da smo trenutno takšne, kot smo, ker se takšne tudi potrebujemo.
Se strinjam z moško pripombo, da nam primanjkuje spoštovanja, ženemo se do onemoglosti in potem je vedno tako, da karkoli naredimo, je samoumevno, zelo pričakovano in pač “po žensko”. Ker zmoremo. Pa vendar … ali je temu res tako?
O tem, da vsak bije svojo bitko, ni dvoma, vendar je tako, da se nekateri nahajajo na dnu, drugi nekje vmes, tretji visoko zgoraj in se že spremenijo v mavrico. In potem se kolo spet obrne in ponovimo vajo. Vsakič znova. Kot otroci v prvem razredu šole življenja.
Ponosna sem na svoje brazgotine. Ne bi jih zamenjala za nič na svetu. So lekcije življenja, ki se neprestano pretaka skozi mene, pride do vas in se vrne nazaj. Saj smo konec koncev vsi le del zlate reke, enkrat na gladini, drugič pod vodo, vsak s svojim poslanstvom.
Če imate za seboj dolgo zvezo, je najbrž tako, da ste se osebe že navadile, a prav bi bilo, da v vas še vedno sproži metuljčke v trebuhu in seveda obratno. Nemogoče? Niti ne, če sledimo določenim napotkom, vsaj tako trdijo psihologi in raziskovalci.
Všeč mi je bila misel, da lahko tudi med ljudmi obstaja večnost, v dobrem in slabem.