Življenje je sestavljanka. Včasih imam občutek, da imamo že ob rojstvu vse kose, a jih zaradi nepričakovanega viharja, ki se tu in tam zgodi, nekam založimo.
Včasih je tako, da bi samo zajela sapo in se potopila v najbolj turkizen bazen, ker smo pod vodo breztežni in zdi se mi, da postanejo tudi misli le para v oblakih.
Nekje sem prebrala, da v kolikor nam je dano, potem tudi zmoremo. Vedno.
Od vseh ženskih napak moški najbolj sovražijo nepotrebno ljubosumje, saj veste, ko se lepimo kot školjke in ne spustimo ter sumničavo gledamo na telefone, maile in še marsikaj drugega.
Strah je najbolj normalen odziv, ko stopimo iz običajnih tirov. Vsakič, ko se lotimo nečesa novega in drugačnega, nam notranji glas govori, da nam bo spodletelo, da nismo dovolj sposobni, da ne bomo uspešni.
Ljudje, ki so odšli, izkušnje, ki jih imamo, ljubezen, ki ti je zlomila krila, prijateljica, ki živi predaleč, so stvari, ki jih v resnici nismo izgubili. So del nas in naše zgodovine.
Z lepo knjigo, polno pozitivnih misli, sedim na klopci in uživam minute, včasih ure ter skušam ujeti vse različne odtenke življenja, ki me te dni lovi v pastelnih tonih, s kačjimi pastirji in željo, da bi odpotovala daleč stran
Marsikdaj je tako, da stvari, ki jih potrebujemo, pridejo nepričakovano. Ker ne verjamem v naključja, bi rekla, da pridejo, zato ker smo o njih dovolj intenzivno razmišljali, jih torej priklicali in tako poskrbeli, da nam spremenijo življenje.
V glavi sem imela željo, da bi napisala kolumno o ljubezni, ker je valentinovo skoraj pred vrati in tudi zato, ker je ljubezen gonilna sila, ki gradi mostove, premika zidove in najde poti, kjer jih sami ne vidimo.
Te dni razmišljam o prijateljstvu in o tem, da je dragoceno in občutljivo, marsikdaj tudi zahtevno, sploh takrat, ko se zasidra globoko v preteklost. In morda so pravi prijatelji lahko le tisti, s katerimi si delil del svoje zgodovine in rasti.