Od samega začetka sem razumela, da bo v življenju imela več ključnih oseb, ena pa ji bo močno krojila usodo: jaz.
Potem pa se le ustavim in brzdam misli. Poskušam se močno nasmejati, zato, ker vse še pride. Kot sunek vetra, ki počisti moje nebo.
Tako sem te dni na robu med realnostjo in snom. Visim nekje v zraku, tik ob čarobni luni in visoko nad krošnjami dreves, kot nezemeljsko bitje. In si vzamem več časa zase. Ker svet resnično lahko počaka.
Štirideseta. In tukaj sem jaz.
Nikoli ni prepozno postati to, kar želiš.
Vse ženske nosimo v sebi delček Alice v čudežni deželi, vse se znajdemo sredi labirinta in iskreno ne vemo, kje se nadaljuje pot. Pomislim na kralja iz knjige, ki tako modro sugerira: “Začni od začetka in pojdi do konca. Potem pa se ustavi.” Preprosto.
Pogumne kot Sneguljčica, bojevnice kot Bella, nežne kot Trnuljčica: v vsaki izmed nas je del pravljice, ki smo jih tolikokrat poslušale. In, drage moje, žal obstaja tudi zlobna kraljica.
Marsikdaj se sprašujem, ali je v mojem življenju dovolj malih, velikih stvari, ki mi polepšajo dan; nisem prepričana, da sem zadovoljna z rezultatom, delam pa na tem in tudi to je nekaj.
Danes je takšen dan, ko se ni zgodilo nič posebnega, imam pa glavo polno če-jev in ma-jev. Potem se spomnim kolegice, ki z desno roko prime neviden zrak ter ga vrže čez levo ramo. In se nasmeje. To sem pravkar storila, poskusite tudi ve.
Včasih potrebujemo samo dobro besedo ali manjšo dozo poguma, da se vržemo v neznano in naredimo korak, ki se nam zdi prevelik.