Indijanci so že vedeli, pa ne samo to, tudi marsikaj drugega. Zato vas zdaj sprašujem: katerega volka boste nahranile?
Zelo, zelo se veselim današnjega kosila, predvsem zato, ker se bo zgodilo nekje po poti intuicije, ki me te dni močno vodi, pa ne samo v kulinaričnem smislu.
Tokrat je modna zgodba nastala v Piranu, v popolni tišini in z vetrom, ki je tu in tam nagajal. Kaj naj rečem … Resnično se imam lepo in upam, da tudi ve.
Nikoli, resnično nikoli ne bom obupala nad našim poslanstvom in energijo. Žalostno sprejmem tiste, ki so na vodilnih položajih in imajo občutek, da bodo v grob odnesle vse, zato ne samo, da ne delijo, temveč tudi ne privoščijo.
Zaprem oči in sem tudi jaz tam, brez skrbi, že štejem oblačke in razmišljam o kopalkah, potem pa hop, v vodo, ki je ravno prav hladna. Idealna zato, da me odnese daleč stran.
Obožujem življenje in te počasne dneve, ko me zvečer spremljajo črički in je nebo polno zvezd; z malo sreče zagledam komet, kot zadnjič ponoči, in mi ta neskočna žametna odeja, ki se razprostira tik nad mano, vzame sapo.
Zelo rada se poigram z odtenki roza barve, ker se mi zdi, da je morda barva, ki na najboljši način interpretira ženstvenost.
Prevečkrat imamo doma pospravljene stvari, za katere menimo, da so le za “pomembne trenutke”. Podobno je z oblekami: tiste najlepše ne oblečemo nikoli, ker je za “posebne priložnosti”. Pred mnogimi leti sem ugotovila, da je moja posebna priložnost vsak dan.
Ah, kako noro lepo je biti ženska!
Pravijo, da je vedno v življenju enkrat prvič in tako je tudi z mojo rdečo obleko.