Citati imajo lahko prav posebno moč, sploh tisti, v katerih prepoznamo svoja občutenja, za katera morda včasih preprosto ne najdemo besed, jih ne znamo izraziti ali pa niti ne vemo, da obstajajo nekje skrita globoko v nas.
Počasi, počasi stopamo v pretekli življenjski ritem in čeprav slednji še dolgo ne bo utripal tako glasno, kot smo ga bili vajeni pred pandemijo, želim verjeti, da bo ta dobil povsem svoj, očarljivejši in predvsem prijetnejši tempo.
Po daljšem razmisleku o tokratni temi sem prišla nekako do ugotovitve, da preprosto ne morem mimo trenutnega stanja.
Sem ena tistih “srečnic” z valovitimi lasmi, ki pa v resnici po obliki niso, po domače rečeno, ne tič ne miš.
Tokrat nekaj besed o kozmetiki, pa ne o tistih novostih, ki nam jih tudi ta hip nudijo neštete lepotne znamke, temveč o tistih kremah in serumih, ki sem jih preizkusila na lastni koži in za katere vam polagam na srce, da dejansko delujejo.
Zelo rada potujem in če sem čisto iskrena, ljubim organiziranost in dober plan.
So takšni in drugačni dnevi. So dnevi, ko svet vidimo skozi rožnata očala, in so dnevi, kjer črnini ni videti konca. In ne le dnevi, muhasto nihajoče razpoloženje zna pokazati svojo moč celo v enem dnevu, v enem popoldnevu, tudi v eni sami uri ali celo v zgolj petih minutah.
V mojem srcu ima London čisto poseben prostor in vsakokrat, ko ga obiščem, se zdi, kot da ga doživljam povsem na novo.
Odkrito priznam, da je včasih res težko govoriti o dobrem in slabem stilu, o tem, kaj je super in lepo in kaj ni za nikamor.
Solze so kot dežne kaplje. Včasih nebo pošlje le kakšno sem ter tja, spet drugič besno lije in grmi, kot bi želelo zakričati “Dovolj vas imam, vseh!”.