V sebi imamo gonilno silo in kot mačke, tudi sedem življenj. Preživimo. Pozabimo. Oprostimo. Gremo naprej. Takšne smo ženske.
Dvignila se boš visoko kot čudovita ptica in vse nas pustila za seboj. In hkrati mislim, da ga sploh ne pogrešaš, prej bi rekla, da pogrešaš misel nanj ter o tem, kar sta bila.
Rada bi bila legenda, pa nisem. Kaj pa ve? Znamo kdaj plavati proti toku za stvari, v katere globoko verjamemo? Znamo vse pustiti, poslati k vragu, oprostiti in pozabiti, verjeti v svojo pot in, zelo preprosto, iti?
Ker so odnosi na gugalnici v resnici zelo utrujajoči in dejansko je tako, da ni notranjega miru, tudi ostalo težje deluje, kot bi živeli na niti in nikoli ne vedeli, kdaj se bo pretrgala.
Kdaj ste nazadnje ugasnile telefon, dale noge na mizo in počele samo to, kar se vam najbolj ljubi? Mit ženske, ki nikoli ne pade in je vedno na vrhu vsega, je neumnost: naj gre k vragu.
Od samega začetka sem razumela, da bo v življenju imela več ključnih oseb, ena pa ji bo močno krojila usodo: jaz.
Potem pa se le ustavim in brzdam misli. Poskušam se močno nasmejati, zato, ker vse še pride. Kot sunek vetra, ki počisti moje nebo.
Ne vem, kako je z vami, a osebno želim biti zelo pozorna na notranje glasove, če pa slišim kaj, kar mi ni všeč, takoj stegnem antene in poskušam najti razlog tesnobe ter seveda rešitev.
Tako sem te dni na robu med realnostjo in snom. Visim nekje v zraku, tik ob čarobni luni in visoko nad krošnjami dreves, kot nezemeljsko bitje. In si vzamem več časa zase. Ker svet resnično lahko počaka.
Saj veste, kako je s tem: zdi se mi, da smo v obdobju, ko je ta ženska energija še kako pomembna, če pa deluješ in ustvarjaš v sklopu ekipe žensk, ki so povrh vsega še na pol čarovnice, toliko bolje.