Zanimivo, kako sama ne bi nikoli sodila človeka po jeziku, ki ga govori, prej bi me zanimalo, ali je dober ali slab človek. A to je najbrž stvar vzgoje. In inteligence.
Življenje od nas zahteva počasno rast, korak za korakom moramo razumeti, kdo smo in kam gremo, včasih pa pridemo do konca tunela, kjer lahko zagledamo luč, že s sivimi lasmi in gubami, ki krasijo naše čudovite obraze, konec poti in začetek vesolja, a še vedno ne vemo, kdo smo.
Prav nič me ne bi čudilo, če bi se nekega dne, sredi najlepše bele, dnevne svetlobe, pojavil samorog in me naposled odpeljal visoko, visoko, nekam nad oblake. In povem vam, da nisem povsem prepričana, če bi prišla nazaj.
Potem pa se le ustavim in brzdam misli. Poskušam se močno nasmejati, zato, ker vse še pride. Kot sunek vetra, ki počisti moje nebo.
Ugotavljam, da s prijateljicami iz otroštva niti nismo imele ogromno skupnega, so pa nas vseeno vezale zelo tesne, globoke niti, ki zaznamujejo tisto čarobno obdobje, ko se zbudiš ženska in kar naenkrat ugotoviš, da te stripi več ne zanimajo, ker obstaja Cosmopolitan.