Včasih bi se kar zaprla v svojo nevidno komoro varnosti in ne bi prišla več ven, a žal je tako, da se življenje začne prav na točki, kjer se zaključi cona udobja.
Za trenutek sem se dotaknila neba: bilo je čudovito in popolno, potem sem kot angel padla na zemljo. Ženske smo kot bitja, ki izginjajo v poletno noč. Krhke, odhajamo in se znova vračamo, izgubljene med sanjami in resničnostjo.
Zanimivo, kako sama ne bi nikoli sodila človeka po jeziku, ki ga govori, prej bi me zanimalo, ali je dober ali slab človek. A to je najbrž stvar vzgoje. In inteligence.
Všeč mi je misel, da vse to nekje tudi obstaja. In kdo ve, morda naredimo prav me skupno zabavo in mislim, da bi si imele povedati veliko!
Srečen osmi marec, drage moje. Jaz vem, kako ste pomembne.
Drage moje, zaupate svojemu potovanju? Včasih je kar težko, ker ga ne razumemo najbolje in se sprašujemo, zakaj. Pa vendar zna biti tako, da so stvari, za katere mislimo, da jih resnično nočemo, tiste, ki jih edine potrebujemo.
Želim vam lepo valentinovo in tudi kakšno rožico, če pa ne pride, vedite, da jih ima cvetličarka za vogalom polno; samo zažvižgajte in uletim s šopkom. Potem pa še nazdravimo: na nas.
In potem pomislim: kakorkoli že, to sem jaz. Vse, kar doživljamo v tem trenutku, nas le pripravlja na to, za kar smo prosili.
Počivaj v miru, moj prijatelj. Te imam neskončno rada in danes moji angeli praznujejo, ker so lahko vsi ob tebi. Imajo srečo.
Življenje je veliko enostavnejše, ko nehamo iskati opravičila zase ter pustimo pri miru tiste, ki tako ali drugače ne razumejo.