Pri 40 letih me je prešinila misel, da prijaznost ne pomeni vedno ustreči, skloniti glavo in pogoltniti vseh možnih smeti tega sveta, pomeni predvsem poskrbeti zase, postaviti meje, dvigniti kakšno bariero in skrbno izbrati prijatelje, ker vseh resnično ne potrebujemo.
In potem me prešine, da je to pravzaprav popolnost.
Saj ne vem, če mi kdo sledi, a mislim, da ni niti pomembno, bolj se mi zdi pomembno to, da podarim srečo sebi, ker se imam zelo rada, in oprostite, če sem zato sebična.
David Whyte je zapisal:” Naučil sem se, kako biti sam na robu samote in kako poskrbeti, da me tam svet najde”.
Včasih bi se kar zaprla v svojo nevidno komoro varnosti in ne bi prišla več ven, a žal je tako, da se življenje začne prav na točki, kjer se zaključi cona udobja.
Za trenutek sem se dotaknila neba: bilo je čudovito in popolno, potem sem kot angel padla na zemljo. Ženske smo kot bitja, ki izginjajo v poletno noč. Krhke, odhajamo in se znova vračamo, izgubljene med sanjami in resničnostjo.
Včasih je bilo tako, da je bil ključ mojega skrivnostnega vrta pod predpražnikom in jasno sem dala vedeti, da ga, če se skloniš, tudi najdeš. Zato je bila vedno neka pot do mene. Zdaj pa je ključ v mojem žepu in povem vam, da sem veliko bolj srečna.
Zanimivo, kako sama ne bi nikoli sodila človeka po jeziku, ki ga govori, prej bi me zanimalo, ali je dober ali slab človek. A to je najbrž stvar vzgoje. In inteligence.
Ko razmišljam o življenju danes, lahko rečem, da od nas zahteva le eno: odpornost.
Popkovina, ki nas veže, se nikoli ne prekine, niti takrat, ko človeka ni več, ker dobro vemo in čutimo, da se nekje, daleč od nas, v kraju, ki ga ne poznamo in ne razumemo, vse skupaj nadaljuje.