In tukaj je čarobnost nas žensk, ko zaznamo tisti trenutek, ko znamo biti dovolj močne in spustiti stvari, ki jih tako ali drugače ne moremo spremeniti. In ko se odločimo, da smo močnejše od svojih strahov.
Ženske smo narejene z napako, ki nas včasih kar drago stane. Vedno postavljamo druge na prvo mesto in jih tako naučimo, da smo me na drugem.
Za lastno srečo niti ne potrebujemo veliko, samo kup majhnih radosti, ki se tako ali drugače zgodijo, težava je le v tem, da jih morda premalokrat zaznamo. In cenimo.
Pri 40 letih me je prešinila misel, da prijaznost ne pomeni vedno ustreči, skloniti glavo in pogoltniti vseh možnih smeti tega sveta, pomeni predvsem poskrbeti zase, postaviti meje, dvigniti kakšno bariero in skrbno izbrati prijatelje, ker vseh resnično ne potrebujemo.
In potem me prešine, da je to pravzaprav popolnost.
Saj ne vem, če mi kdo sledi, a mislim, da ni niti pomembno, bolj se mi zdi pomembno to, da podarim srečo sebi, ker se imam zelo rada, in oprostite, če sem zato sebična.
David Whyte je zapisal:” Naučil sem se, kako biti sam na robu samote in kako poskrbeti, da me tam svet najde”.
Včasih bi se kar zaprla v svojo nevidno komoro varnosti in ne bi prišla več ven, a žal je tako, da se življenje začne prav na točki, kjer se zaključi cona udobja.
Za trenutek sem se dotaknila neba: bilo je čudovito in popolno, potem sem kot angel padla na zemljo. Ženske smo kot bitja, ki izginjajo v poletno noč. Krhke, odhajamo in se znova vračamo, izgubljene med sanjami in resničnostjo.
Včasih je bilo tako, da je bil ključ mojega skrivnostnega vrta pod predpražnikom in jasno sem dala vedeti, da ga, če se skloniš, tudi najdeš. Zato je bila vedno neka pot do mene. Zdaj pa je ključ v mojem žepu in povem vam, da sem veliko bolj srečna.