Čarobno je biti del teh sprememb in jih zaznati, kot bi se sprehajali po življenjski poti in samo srkali stvari, ki se hote ali nehote zgodijo okoli nas. Teh je veliko, ste opazile?
Morda je zato, ker sem se v mislih poslovila od poletja in kopalk, deloma tudi zato, ker ima jesen neverjeten čar in vedno diši po novih začetkih, moja inspiracija intimna in skoraj domača.
Všeč mi je bila misel, da lahko tudi med ljudmi obstaja večnost, v dobrem in slabem.
Življenje je sestavljanka. Včasih imam občutek, da imamo že ob rojstvu vse kose, a jih zaradi nepričakovanega viharja, ki se tu in tam zgodi, nekam založimo.
Ko pogledaš sončni zahod, ugotoviš, da lepota lahko včasih traja le nekaj trenutkov. Ko pa zjutraj zagledaš vzhod, se zaveš, da življenje od nas zahteva samo strpnost, da lahko vse skupaj ponovno doživimo.
Indijanci so že vedeli, pa ne samo to, tudi marsikaj drugega. Zato vas zdaj sprašujem: katerega volka boste nahranile?
Obožujem življenje in te počasne dneve, ko me zvečer spremljajo črički in je nebo polno zvezd; z malo sreče zagledam komet, kot zadnjič ponoči, in mi ta neskočna žametna odeja, ki se razprostira tik nad mano, vzame sapo.
Strah je najbolj normalen odziv, ko stopimo iz običajnih tirov. Vsakič, ko se lotimo nečesa novega in drugačnega, nam notranji glas govori, da nam bo spodletelo, da nismo dovolj sposobni, da ne bomo uspešni.
Verjamem, da ima vsaka izmed nas svoje zgodbe pod senčnikom: prebiranje romantičnega romana, ki ti na koncu ne pusti prav nič filozofskega, temveč le čarobni občutek, da je vse na svojem mestu, je nekaj povsem edinstvenega.
Nekaj sekund, največ minuto, breztežnostno lebdim v milnem mehurčku, kot bi bila v drugi dimenziji, daleč od sveta, in opazujem plažo iz zraka. Nimam preteklosti in ne potrebujem prihodnosti.