Včasih lahko objamemo tudi sebe, s tem ni nič narobe. Morda je prav ta objem najbolj pristen.
Vedite, da smo trenutno takšne, kot smo, ker se takšne tudi potrebujemo.
Se strinjam z moško pripombo, da nam primanjkuje spoštovanja, ženemo se do onemoglosti in potem je vedno tako, da karkoli naredimo, je samoumevno, zelo pričakovano in pač “po žensko”. Ker zmoremo. Pa vendar … ali je temu res tako?
O tem, da vsak bije svojo bitko, ni dvoma, vendar je tako, da se nekateri nahajajo na dnu, drugi nekje vmes, tretji visoko zgoraj in se že spremenijo v mavrico. In potem se kolo spet obrne in ponovimo vajo. Vsakič znova. Kot otroci v prvem razredu šole življenja.
Če imate za seboj dolgo zvezo, je najbrž tako, da ste se osebe že navadile, a prav bi bilo, da v vas še vedno sproži metuljčke v trebuhu in seveda obratno. Nemogoče? Niti ne, če sledimo določenim napotkom, vsaj tako trdijo psihologi in raziskovalci.
Čarobno je biti del teh sprememb in jih zaznati, kot bi se sprehajali po življenjski poti in samo srkali stvari, ki se hote ali nehote zgodijo okoli nas. Teh je veliko, ste opazile?
Morda je zato, ker sem se v mislih poslovila od poletja in kopalk, deloma tudi zato, ker ima jesen neverjeten čar in vedno diši po novih začetkih, moja inspiracija intimna in skoraj domača.
Všeč mi je bila misel, da lahko tudi med ljudmi obstaja večnost, v dobrem in slabem.
Življenje je sestavljanka. Včasih imam občutek, da imamo že ob rojstvu vse kose, a jih zaradi nepričakovanega viharja, ki se tu in tam zgodi, nekam založimo.
Ko pogledaš sončni zahod, ugotoviš, da lepota lahko včasih traja le nekaj trenutkov. Ko pa zjutraj zagledaš vzhod, se zaveš, da življenje od nas zahteva samo strpnost, da lahko vse skupaj ponovno doživimo.