Življenje od nas zahteva počasno rast, korak za korakom moramo razumeti, kdo smo in kam gremo, včasih pa pridemo do konca tunela, kjer lahko zagledamo luč, že s sivimi lasmi in gubami, ki krasijo naše čudovite obraze, konec poti in začetek vesolja, a še vedno ne vemo, kdo smo.
Vse, kar potrebujete, že imate. O tem nikoli ne dvomite, saj je vse v vašem srcu.
Včasih gre za pogled, drugič za način govora, tretjič za roke, morda za obliko nosu ali pozornost, ki nam je namenjena.
Potrudimo se in se naučimo zaznati v osnovnih stvareh nekaj čudovitega, magičnega in neskončno lepega.
Nekoč mi je nekdo podaril škatlo, polno temačnosti. Potrebovala sem leta, da sem razumela, da je bila tudi ta škatla darilo.
V sebi imamo gonilno silo in kot mačke, tudi sedem življenj. Preživimo. Pozabimo. Oprostimo. Gremo naprej. Takšne smo ženske.
Dvignila se boš visoko kot čudovita ptica in vse nas pustila za seboj. In hkrati mislim, da ga sploh ne pogrešaš, prej bi rekla, da pogrešaš misel nanj ter o tem, kar sta bila.
Rada bi bila legenda, pa nisem. Kaj pa ve? Znamo kdaj plavati proti toku za stvari, v katere globoko verjamemo? Znamo vse pustiti, poslati k vragu, oprostiti in pozabiti, verjeti v svojo pot in, zelo preprosto, iti?
Ker so odnosi na gugalnici v resnici zelo utrujajoči in dejansko je tako, da ni notranjega miru, tudi ostalo težje deluje, kot bi živeli na niti in nikoli ne vedeli, kdaj se bo pretrgala.
Kdaj ste nazadnje ugasnile telefon, dale noge na mizo in počele samo to, kar se vam najbolj ljubi? Mit ženske, ki nikoli ne pade in je vedno na vrhu vsega, je neumnost: naj gre k vragu.