Včasih se zgodi, da naša pot ni najbolj rožnata, vsak naš korak pa lahko deluje, kot da tehta vsaj tono ali še več. Takšni trenutki od nas terjajo posebno moč …
Toliko lepega nas še čaka. Toliko jeseni, pomladi, zim in poletij. Toliko vsega. Škoda, da imamo le eno življenje.
Naj bo ta četrtek čaroben in poln magičnega prahu. Poln zvezd in radosti v srcu.
Vsaka izmed nas ima mnogo različnih vlog, tu in tam je kar dobro ugotoviti, kdo smo in kdo smo želele postati.
Težko spremenimo preteklost, to nam nekako ni dovoljeno, lahko pa spremenimo korake, ki jih bomo izbrale sedaj.
In potem me prešine, da je to pravzaprav popolnost.
Saj ne vem, če mi kdo sledi, a mislim, da ni niti pomembno, bolj se mi zdi pomembno to, da podarim srečo sebi, ker se imam zelo rada, in oprostite, če sem zato sebična.
Dobrodošle pri meni doma, kjer je vse tako, kot mora biti, in predvsem tako, kot si želim sama.
Za trenutek sem se dotaknila neba: bilo je čudovito in popolno, potem sem kot angel padla na zemljo. Ženske smo kot bitja, ki izginjajo v poletno noč. Krhke, odhajamo in se znova vračamo, izgubljene med sanjami in resničnostjo.
Biti torej. Samo to. Srčno upam, da mi vsaj danes uspe.