Ta občutek brezhibne sreče me je popolnoma prevzel, ker sem poletni človek in bi takoj podpisala za 365 dni sonca in mirnega lesketanja na morju.
Saj vem, da imate tudi ve svojo, a za začetek četrtka je tukaj izbor prijetnih fotografij, da bo dan še lepši.
Tudi fizične ovire se odstranijo. Čudežno, pravijo ljudje. A v tem ni nič čudežnega.
Za lastno srečo niti ne potrebujemo veliko, samo kup majhnih radosti, ki se tako ali drugače zgodijo, težava je le v tem, da jih morda premalokrat zaznamo. In cenimo.
Težko spremenimo preteklost, to nam nekako ni dovoljeno, lahko pa spremenimo korake, ki jih bomo izbrale sedaj.
Cikličnost narave me pomirja in te dni podarja čudovite občutke brezbrižnosti.
Pri 40 letih me je prešinila misel, da prijaznost ne pomeni vedno ustreči, skloniti glavo in pogoltniti vseh možnih smeti tega sveta, pomeni predvsem poskrbeti zase, postaviti meje, dvigniti kakšno bariero in skrbno izbrati prijatelje, ker vseh resnično ne potrebujemo.
In potem me prešine, da je to pravzaprav popolnost.
Saj ne vem, če mi kdo sledi, a mislim, da ni niti pomembno, bolj se mi zdi pomembno to, da podarim srečo sebi, ker se imam zelo rada, in oprostite, če sem zato sebična.
David Whyte je zapisal:” Naučil sem se, kako biti sam na robu samote in kako poskrbeti, da me tam svet najde”.