In potem pomislim: kakorkoli že, to sem jaz. Vse, kar doživljamo v tem trenutku, nas le pripravlja na to, za kar smo prosili.
Čipka ne bo šla nikoli iz mode, kar me malo potolaži: večnost v svetu, ki se neprestano speminja.
Počivaj v miru, moj prijatelj. Te imam neskončno rada in danes moji angeli praznujejo, ker so lahko vsi ob tebi. Imajo srečo.
Življenje je veliko enostavnejše, ko nehamo iskati opravičila zase ter pustimo pri miru tiste, ki tako ali drugače ne razumejo.
Zato bi včasih rada malo več. Manj stratih glav in praznih pogledov v službi. Več rok in objemov, saj bi nam zdaj moralo biti že kristalno jasno, da vsaka bije svojo bitko. Tudi jaz. In tudi ve.
Saj vem, da ste v službi, a srčno upam, da lahko vsaj za nekaj trenutkov odmislite svet in uživate same s sabo. Objem.
Izziv je čim bolj zgoščeno povedati čim več. Pravijo, da je lahko že en haiku na dan dovolj, da nekaj v tebi vzbudi in o tem malo razmisliš.
Vse lepo in prav, a vmes se tudi malo zgubiš, kot bi neprestano nosil masko, ki te varuje pred svetom ter ljudem ponudi obraz, ki na koncu vsega niti ni tako zelo tvoj.
Malo se pocartajte, drage moje, ker si to zaslužite, pa tudi zato, ker smo si v srcu vse podobne. Punčke z veliko dušo.
Všeč mi je, ko se lahko ustavim in diham globoko. Ko zunaj začne piskati zaradi nižjih temperatur. Stisnem se v bundi in pomislim, da bi bil sneg zdaj čaroben.