Potem pa se le ustavim in brzdam misli. Poskušam se močno nasmejati, zato, ker vse še pride. Kot sunek vetra, ki počisti moje nebo.
Tako sem te dni na robu med realnostjo in snom. Visim nekje v zraku, tik ob čarobni luni in visoko nad krošnjami dreves, kot nezemeljsko bitje. In si vzamem več časa zase. Ker svet resnično lahko počaka.
Nikoli ni prepozno postati to, kar želiš.
Delajte več tistega, kar vas naredi srečne, in večerjajte same, s svečami in najboljšo hrano, ker si to tudi zaslužite.
Danes je takšen dan, ko se ni zgodilo nič posebnega, imam pa glavo polno če-jev in ma-jev. Potem se spomnim kolegice, ki z desno roko prime neviden zrak ter ga vrže čez levo ramo. In se nasmeje. To sem pravkar storila, poskusite tudi ve.
Nisem prepričana, da je to članek o Tiffanyju, ki smo ga seveda obiskale, prej bi rekla, da je zgodba o prijateljstvu, pogledih, nasmehih, testeninah Carbonara s smetano ter slanino in o neštetih kavah, ki smo jih pogrešale že na vlaku.
Zamislite si, da vam neka banka vsako jutro na račun nakaže točno 86.400 evrov. Kaj boste naredili z njimi?
Nimam planov. Zdi se mi, da življenje na plaži omogoča prazno glavo, kot bi veter osvežil dušo, razblinil misli in dovolil, da se znebimo vsega odvečnega. Obožujem občutek peska na nogah in v kopalkah, vroče sonce spremlja moje korake in zahteva, da imamo vsi sončna očala na nosu, saj se tako močno lesketa.