Rada bi bila legenda, pa nisem. Kaj pa ve? Znamo kdaj plavati proti toku za stvari, v katere globoko verjamemo? Znamo vse pustiti, poslati k vragu, oprostiti in pozabiti, verjeti v svojo pot in, zelo preprosto, iti?
Ker so odnosi na gugalnici v resnici zelo utrujajoči in dejansko je tako, da ni notranjega miru, tudi ostalo težje deluje, kot bi živeli na niti in nikoli ne vedeli, kdaj se bo pretrgala.
Kdaj ste nazadnje ugasnile telefon, dale noge na mizo in počele samo to, kar se vam najbolj ljubi? Mit ženske, ki nikoli ne pade in je vedno na vrhu vsega, je neumnost: naj gre k vragu.
Všeč so mi ženske, ker so vedno polne pričakovanj in hkrati tudi pripravljene obrniti list, izbrati kaj nenavadnega, se pogledati v ogledalo in zaznati nekoliko drugačno podobo.
Čaroben krog, ki nima začetka ali konca, kot materinstvo, ki ti podari nepričakovan dar in hkrati sladko skrb za vse življenje.
Potem pa se le ustavim in brzdam misli. Poskušam se močno nasmejati, zato, ker vse še pride. Kot sunek vetra, ki počisti moje nebo.
Ne vem, kako je z vami, a osebno želim biti zelo pozorna na notranje glasove, če pa slišim kaj, kar mi ni všeč, takoj stegnem antene in poskušam najti razlog tesnobe ter seveda rešitev.
Tako sem te dni na robu med realnostjo in snom. Visim nekje v zraku, tik ob čarobni luni in visoko nad krošnjami dreves, kot nezemeljsko bitje. In si vzamem več časa zase. Ker svet resnično lahko počaka.
Saj veste, kako je s tem: zdi se mi, da smo v obdobju, ko je ta ženska energija še kako pomembna, če pa deluješ in ustvarjaš v sklopu ekipe žensk, ki so povrh vsega še na pol čarovnice, toliko bolje.
Štirideseta. In tukaj sem jaz.