In potem pomislim, da je prava sreča, če živiš na Obali, včasih je tako, da se čas ustavi. Takrat sem popolna.
Nekatera znamenja gredo zelo dobro skupaj in se v trenutku razumejo, druga so manj kompatibilna, a seveda so tudi izjeme. Lahko verjamete ali ne, a to so pari, ki v ljubezni najbolje delujejo.
Ta občutek brezhibne sreče me je popolnoma prevzel, ker sem poletni človek in bi takoj podpisala za 365 dni sonca in mirnega lesketanja na morju.
“Poglej na svoje življenje, kot bi bila junakinja na platnu”, mi je zadnjič rekla, in povem vam, da deluje.
Pravijo, da samota našemu življenju doda več introspekcije in samostojnosti. A vendar imam občutek, da je veliko več tistih, ki samote preprosto ne prenesejo …
Tudi fizične ovire se odstranijo. Čudežno, pravijo ljudje. A v tem ni nič čudežnega.
Za lastno srečo niti ne potrebujemo veliko, samo kup majhnih radosti, ki se tako ali drugače zgodijo, težava je le v tem, da jih morda premalokrat zaznamo. In cenimo.
Težko spremenimo preteklost, to nam nekako ni dovoljeno, lahko pa spremenimo korake, ki jih bomo izbrale sedaj.
Cikličnost narave me pomirja in te dni podarja čudovite občutke brezbrižnosti.
Pri 40 letih me je prešinila misel, da prijaznost ne pomeni vedno ustreči, skloniti glavo in pogoltniti vseh možnih smeti tega sveta, pomeni predvsem poskrbeti zase, postaviti meje, dvigniti kakšno bariero in skrbno izbrati prijatelje, ker vseh resnično ne potrebujemo.