Nekako je že punčkam v zibelko položena zgodba, da te bo princ rešil, potem pa postaneš ženska in ugotoviš, da je kar dobro, če se rešiš sama, saj so moderni princi dokaj daleč od tistih, ki jih najdeš v knjigah.
Težko bomo spremenile svet, ki nas počasi že požira, morda pa lahko vsaj deloma spremenimo sebe. Prvi korak: imejte se rade in nikoli, res nikoli ne dovolite, da vam kdo odvzame srečo in notranji mir.
Pri 40 letih najdeš svojo pot in se končno lahko zabavaš: imaš prave prijateljice, nore ženske debate, zelo dobro veš, kaj ti je všeč in katere stvari te močno motijo. In običajno si tudi dovolj močan, da poveš stvari, kot so, in se znebiš ljudi, ki jih pač ne ceniš.
»Najprej razmisli in potem govori«, pravi moja mama, zlate besede, ki so se me, hvala bogu, prijele in mi marsikdaj olajšajo življenje.
Življenje nas prisili, da izberemo med pomembnim in nepomembnim, kar sploh ni slabo.
Morda je življenje res prekratko, da bi se tako pogosto obremenjevali.
Z leti sem se naučila ugrizniti v jezik ne le enkrat, temveč trikrat, predvsem zato, ker vem, da nismo tukaj, da bi spremenili druge, in nismo tukaj, da bi jih učili.
Razmišljam, če je tudi v tvojem svetu zdaj isto nebo in si morda tudi ti z nosom v zraku.
Ženske, tako močne, optimistične in vedno čudovite; malo tudi čarovnice, marsikdaj dobre vile in vedno, prav vedno, tako edinstvene v svoji koži. Hvala drage moje, hvala, ker preprosto obstajate.
Nimam planov. Zdi se mi, da življenje na plaži omogoča prazno glavo, kot bi veter osvežil dušo, razblinil misli in dovolil, da se znebimo vsega odvečnega. Obožujem občutek peska na nogah in v kopalkah, vroče sonce spremlja moje korake in zahteva, da imamo vsi sončna očala na nosu, saj se tako močno lesketa.