Jo spremljam. Zelo budno. In če sem iskrena, me tudi malo skrbi, a ne preveč, saj je bila v preteklosti Celine Dion že tam, na robu anoreksije, ali so vsaj tako govorili. Previtka, previsoka, preveč distancirana od vsega, pa vendar … Danes jo gledam z drugačnimi očmi, morda zato, ker nisem vedela, da je tako nora na modo, pravzaprav, kar sem zadnje slišala, je, da ji je umrl mož, edini moški, ki ga je v življenju ljubila, jo zapustil s tremi otroki, ki najbrž niso več tako majhni, in praznino, iz katere ni želela stopiti. Zdaj pa pride v Pariz, zaradi visoke mode, iz letala stopi odeta v leoparda, preobleče se petkrat na dan in več ne veš, kdaj nosi kaj, ker je vse tako odbito, posebno, barvito, da se resnično moraš vprašati: ali je s Celine vse ok?
In potem naletim na intervju, v katerem gladko pove, da v kolikor koga moti, potem je že ne rabi slikati; sledi vprašanje, ali je moški, s katerim potuje, le osebni stilist ali tudi ljubimec? Samo nasmešek … ker se to ne sprašuje in, saj veste, Celine je predvsem elegantna ženska, ki je po novem tako zelo zaljubljena v modo, da bi šla najraje na pisto in ji skoraj verjamem, da za moške oziroma resne zveze nima časa. Verjamem, da bi se nekateri vprašali, ali se ji je popolnoma zmešalo, a jaz ne. Zaznam to njeno novo življenje, moč in veselje za stvari, ki jih prej ni videla. Prepričana sem, da je živela na drugačen način in da se je veliko vrtelo okoli moža in družine, zdaj pa je dobila krila. Nam ni všeč? Ok, dopuščam, da je lahko “rahlo” čudaška, pa vendar, ali ni to njeno življenje? In mar ni tako, da živimo le enkrat? Če bi bila Celine moja mama, bi jo vsekakor peljala vsak večer ven in prisilila, da je testenine z ragujem in to ob devetih, ko si potem prepričan, da bodo ostale za vekomaj na stegnih in zadnjici. A morda … morda … morda je Celine srečna in se je ponovno rodila, kot pravi Fenix se je dvignila nad preteklostjo in pri 50 letih našla nov smisel vsega.
Zmore potovati. Zmore iti na vse možne revije. Si lahko privošči katerokoli obleko na svetu in jo visoka moda zelo, zelo veseli. Gledam jo v očalih Max Mare in si mislim, da jih osebno ne bi dala gor niti pri dvajsetih, kaj šele pri petdesetih, potem zagledam tisti (pre)globok dekolte in kosti, ki niso prav glamurozne, a kaj ko jih ona nosi s tako velikim ponosom, da vsem zapre usta. In spomnim se, da sem jo pred stotimi leti videla na tiskovni konferenci na Sanrenskem festivalu in je bila že takrat prav gotovo zelo, zelo vitka. Zdaj pa ima tudi kakšno gubo več in je zato vse skupaj zaskrbljujoče, saj deluje krhko, vendar niti malo nesrečno. Celine je zame tista, ki je skupaj s Titanicom poskrbela, da sem sanjala o veliki ljubezni. Poskrbela je za moje solze in za to, da je glasba prišla do dna duše. Nekako imam občutek, da jo poznam in je malo moja, zato tudi srčno upam, da je z njo vse v redu. Vem, da se na zrela leta ni enostavno soočati s staranjem, in vem, da bi vse rade imele super vitko postavo; zanjo si vseeno želim, da bi imela nekaj kilogramov več in prav tako uživala v lepoti modnega sveta.
Na Valentinovi reviji ji je tako lepo, da zajoče in potem pove, da ima občutek, da je pri petdesetih našla svoj glas, kar je zanjo neobičajno, saj je le pevka. In ta notranji glas jo vodi po prestolnicah in modnih pistah, v iskanju tiste brezhibnosti, ki je bila morda od vedno del njenega življenja, a na drugačen način. Fascinira me ta njena notranja moč, ker je bila za marsikoga končana zgodba o uspešni karieri. In kakšen je nauk? Nikoli ne ustavi ženske. In nikoli ne misli, da je pri petdesetih stara, passé ali že videna. Ker, drage moje, zlomiti žensko je včasih prav gotovo nemogoče.
