Terapevtska moč odpuščanja

Da ne bo pomote: tudi jeza je zelo pomembna. Prav tista, ki duši sedanjost in se zasidra v preteklost ter omogoča, da pritoževanje in ostro kritiziranje postaneta glavni strategiji za ponovno pridobitev moči, za premagovanje občutka moralne večvrednosti, ne da bi se zavedali, da če se sčasoma podaljšata, preplavita dušo in upočasnjujeta proces ponovnega rojstva. Ne, vsekakor ni enostavno zaustaviti bolečine zaradi ogorčenja in razočaranja. In ko se duša razbije na milijone majhnih koščkov, da bi ponovno prevzela krmilo notranjega čolna, ki žal lebdi, je potreben prihod ugodnega vetra. Pa vendar vedite, da je to veter, ki ga imamo moč priklicati k sebi. Vedno.

Meljemo. Skozi meljemo, ponavljamo in podoživljamo stvari, dogodke, ljudi, ki so že zdavnaj preteklost, a kaj ko ravno preteklosti ne odpustimo. Morda je lažje biti navezan na slabe stvari, ki jih nekako poznamo in so zato varne, kot pa narediti korak čez prepad, spustiti vse, kar poznamo, in ubrati novo pot. A odpuščanje je zdravilno orodje, v resnici sebična gesta, saj služi predvsem tistim, ki ga uporabljajo, in šele nato tistemu, na katerega je naslovljen. Spomin na negativen dogodek je tudi priložnost za notranji pregled in rast, a čustveni spomin na dogodek ne sme postati škodljiv, ne sme preprečiti novega epiloga. Ne pozabite:

Bodite kot nebo, ki mirno spremlja potovanje oblakov. Bodite opazovalec, ki samo gleda.

Ko odpustite, se lahko odločite, da razmerja ne boste obnovili, še posebej, če je zaupanje popolnoma omajano. Bistvo je, da se izognemo gojenju zamere, ker blokira osebni zagon, je kot strup, ki ga nosimo v žilah, škoduje le nam in ne tistemu, ki mu je namenjen. Bizarno, kajne? A dejansko je tako. Včasih je najboljše maščevanje (in hkrati osebna rešitev) prav to, da odpustimo. Odpuščanje je pogled na zdravi del, ki je v vsakem človeku. Je opuščanje čustvene teže, ki priklene preteklost, da ne onesnažuje sedanjosti, da nezavedno ne pogojuje prihodnosti. Odpustiti pomeni osvoboditi sebe ali drugega krivde, da bi videli, kako zamere izginejo in se vrnejo v psihološko ravnovesje, zaupanje v življenje. Odpuščanje se nedvomno začne s prostovoljno gesto, z izbiro. Odločiti se zapustiti, odločiti se iti dlje. Niti poraženci niti zmagovalci: življenje ni vedno boj.

In tako odpuščanje postane neusahljiv vir notranje harmonije, osebnega ravnovesja, priložnost za čiščenje negativnih čustvenih spominov. Odpuščanje je pravzaprav začetek nove svobode.