Tihe stvari so najlepše

Tišina ima vedno zadnjo besedo. Je čas za molk, tako kot je čas za govorjenje. Na podlagi pričevanja se zdi, da je Sokrat najprej naučil svoje učence molčati. To je bil nujen pogoj za poslušanje samega sebe, za tisti trajni notranji dialog, introspektivni pogled, ki človeka lahko pripelje do samospoznanja. Navedel je primer tega, ko je, kot pripoveduje njegov učenec Alkibiad, na predvečer ekspedicije v Potidejo nepremično ostal v taborišču od jutra do naslednje zore in meditiral. Slutnja, da je dragocen zaklad v tišini, teče skozi zgodovino in najde več izrazov v starodavnem svetu, kar se odraža v besedah ​​Pitagore, ki je svojim učencem rekel: »Naučite se molčati; naj tvoj tihi um posluša in se uči,« kot tudi v Sofoklejevem ostrem priporočilu: »Otrok, molči: tišina je polna lepih stvari.«

V sodobnem življenju, v katerem prevladuje hrup, klepetanje nad besedami, medijska zmeda slabi refleksivno misel, funkcionalna razsežnost nadomešča kontemplativno, na televiziji in družbenih omrežjih divja površnost, postane tišina hrana za dušo, ki se je hkrati tudi bojim. Včasih imamo občutek, da je tišina praznina, v kateri se nič ne dogaja, v resnici je polna znanja, zvokov, vonjav in besed, ki znajo biti tako nabite z energijo, da jih že težko obvladamo. V času, ko smo vajeni napolniti vse prostore “z nečim”, četudi nima nobene kvalitete, postane tišina odtujena in čudaška, kot bi ji nekaj manjkalo. Zanimivo, saj je v resnici najbolj popolna.

Ko si tih in sam, postaneš nemiren, a morda se to zgodi zato, ker vsa človekova nesreča izvira iz njegove nezmožnosti, da ostane sam v sobi. Grozljiva apokalipsa, s katero se sodobni človek težko sooča, so pravzaprav priprta vrata malo obiskane notranjosti, ki običajno najde protibolečinsko rešitev v kulturi hrupa, v mestu, preplavljenem z glasovi, naglico, zmedo. Vse je dobro, samo da nisem sam. Z leti se percepcija tega praznega prostora spremeni; sama ga doživljam na svojih ramenih in v srcu, ko se tako mirno sprehajam v gozdu in vem, da je v meni vse mirno. In vrata niso le priprta, so odprta na stežaj, kajti vsak dan znova omogoča čudovito analizo duše in srca. Iskati tišino ne pomeni želeti ignorirati tisto, kar nas obdaja, temveč ravno nasprotno: želeti vse to videti jasneje. Nočem tišine, da ne slišim in ne vidim. Želim si tišine zato, da bi videla globlje.

Samo zunanja umirjenost ni dovolj, da bi premagali tisto, kar Thich Nhat Hanh opredeljuje kot neprekinjeno razmišljanje, neprekinjen tok misli, ki vodi um, da se premika, kot čoln, prepuščen na milost in nemilost valov, med fragmenti misli, ki se zmedeno med seboj prekrivajo. Tišina ni odsotnost, nasprotno, je manifestacija prisotnosti, intenzivnejša od katere koli druge prisotnosti. Utišanje hrupa v nas ni lahko, je pa vsekakor nekaj, česar se s pravo metodo in dovolj potrpežljivosti lahko postopoma naučimo. In res zanimivo, kako se nam potem odpre povsem drugačen svet, svet tišine, ki ima veliko več povedati, kot milijon besed, ki nas vsak dan znova obkrožajo.

Visualizza questo post su Instagram

Un post condiviso da @lorellaflego