Tista lepota, ki nam olajša življenje

Lepota je pot povzdigovanja duha; ne preseneti me, kar je Stendhal zapisal: lepota kot uvod v srečo. lepota je čar Narave, ki nas res zna presenetiti in v nas cepiti čut za čudovito. Samo pomislite na to, kolikokrat se zgodi, da ostanemo pred določenimi naravnimi krajinami resnično brez besed, pa tudi negibni, začudeni, pred zvezdnatim nebom ali sončnim zahodom, ki razsvetli morje. Lepota je tudi darilo, ki ga dajemo drugim, je tista, ki napolni našo notranjost, močna v svojih vrednotah, skladnosti, pozornosti. V eni sami kretnji, iztegnjeni roki, nasmehu je izjemna globina. V mnogih ljudeh, ki jih srečam pri svojem delu in v njihovih zgodbah, me očara neskončna, resnična, otipljiva lepota. Po cestah, po katerih hodim vsak dan, v deželah, ki jih obiskujem, v objemih, ki jih prejmem, tečejo reke vznemirljive lepote.

A včasih se lepote tudi bojimo, prav gotovo lahko naštejem nešteto žensk, ki se sprašujejo, zakaj toliko govora o modi, zakaj bi imeli večerno obleko, če je potem nimamo kam obleči, in toliko torbic, če je dovolj samo ena. Zakaj barve, če jih potem težje kombiniramo, in zakaj nakit, če pritegne toliko pozornosti. Moj odgovor je: zakaj ne? Vsekakor bi morali razviti občutek za vso lepoto, ki nas obkroža. Narava in vesolje igrata neprekinjeno melodijo, ki jo moramo dojeti in pripovedovati. Imamo nešteto virov navdiha, iz katerih lahko črpamo to energijo, zaradi katere bi morali biti hvaležni prav vsak dan, saj naše oči vidijo ogromno, srce in um zato lahko okusita neskončno. Če se navadimo ostati na tej valovni dolžini, se v nas zgodi sprememba. Čudež. Najdemo pogum in moč, da se odzovemo tudi na težave in bolečino, saj se počasi v nas ukorenini občutek hvaležnosti za dano in to nas krepi. Kot je rekel Dostojevski, lepota nas bo rešila.

Bistvo človeka je neverjetna moč, sladkost duše, prefinjen občutek delitve, brezpogojna ljubezen. Lepote ne propagiramo le v iskanju estetike, temveč v notranjosti in stališčih, kar lahko na koncu spremeniti vse: nas, družbo, svet. Dajmo si nalogo, da navdihnemo druge, da dojamejo globok smisel življenja, bistvo, ki sije s svojo lučjo, ki je absolutna lepota, v svoji najčistejši, najbolj resnični obliki. Navdušujejo me in pogosto preberem besede Ane Frank, ki jih je kot opozorilo zapisala v svojem dnevniku:

Misli na vso lepoto, ki je še okoli tebe, in bodi srečen

Vedno pomislim, da imam srečo, ker opravljam s stvarmi, ki so preprosto lepe. Verjamem, da jih vsak ne dojame tako in verjamem, da so za nekatere površinske. A v resnici niso, vsaj zame ne, ker me vsak dan znova znajo premakniti in sprožiti toliko vprašanj o življenju, estetiki, simetriji, geometriji in barvah, kar lahko pomeni le eno: da sem na svoji poti, nedvomno, ki ni niti prava niti napačna, je predvsem moja.