Mark Avrelij, filozof in rimski cesar, je nekoč zapisal, da je prijaznost “veselje človeštva”. Da, kajti če je res, da njena mnoga nasprotja, od nesramnosti do predrznosti, od arogance do različnih oblik in stopenj nasilja, zastrupljajo življenje, je gotovo, da ga prijaznost dopolnjuje, izboljša in naredi slajšega za vse. Tako se izognemo veliki izgubi človeških odnosov in bolje živimo v družbeni skupnosti. Prijaznost potrebujemo kot antibiotik, da ozdravimo bolezen ob nevarnosti okužbe, ki ji rečemo zamera, sploh takrat, ko se začne širiti v naše vsakdanje življenje. Med sosedi, kot med ljudmi, ki si delijo cesto z različnimi prevoznimi sredstvi; med državljani, ki lahko in morajo imeti različna mnenja, a niso prisiljeni vsakodnevno žaliti in sovražiti drug drugega; med tistimi, ki jim je uspelo, in tistimi, ki se borijo. Med posameznimi moškimi in posameznimi ženskami, ki so izgubili ne le bonton, ampak tudi etos prijaznosti. Tista lahka, a zelo močna sila, ki naredi razliko v naših odnosih, tudi tistih najbolj intimnih, v družini, med prijatelji, z ljudmi, za katere pravimo, da jih imamo radi.

Tista prijaznost, ki jo danes nimamo – Foto: Freepik
Tista prijaznost, ki jo danes nimamo – Foto: Freepik

Najmočnejšo in najresničnejšo stvar o prijaznosti je pred mnogimi leti povedal Goethe s stavkom, ki bi si ga morali vsi vklesati v glavo: To je veriga, ki drži ljudi skupaj. Zdi se, da je prijaznost le gesta bontona, lepega vedenja posvetnih ljudi: vendar je to podcenjevanje. Prijaznost je bistvena sestavina, ki ohranja ljudi skupaj, na kateri koli ravni, da ne zapravimo bogastva človeških odnosov, da živimo bolje sami s seboj in z drugimi. Ste kdaj zares razmišljali o moči prijaznosti? O tem, koliko stvari se lahko spremeni, na bolje, v našem življenju in v življenju ljudi okoli nas. Potrebno je zelo malo, da v celoti izkoristimo vrsto prednosti, od kakovosti odnosov do fizičnega dobrega počutja. Koristi, ki jih pogosto zapravimo le za napačen življenjski slog, kjer je prijaznost zasenčena.

Tista prijaznost, ki jo danes nimamo – Foto: Freepik
Tista prijaznost, ki jo danes nimamo – Foto: Freepik

Primer? Na dolgi rok močni in nesramni načini zapletajo življenje para in ga delajo nevzdržnega. Nasprotno, kot dokazujeta tudi raziskavi ameriških psihologov Johna Gottmana in Roberta Levensona, majhne vsakodnevne geste, navdihnjene prav z dobrimi manirami, krepijo vezi, zmanjšujejo napetosti in osrečujejo tiste, ki se jih dotaknejo. Če poenostavimo: prijaznost prenaša ljubezen. Hvala, prosim in oprosti. Tri besede, ki jih nismo več vajeni izgovarjati, ko povprašamo po informacijah na ulici, ko nekoga potiskamo v naglici (a kam bežimo vsak trenutek našega obstoja?), ko zmotimo nekoga sredi govora; težko komuniciramo onkraj zidu avtizma naših samoreferenčnih in egocentričnih misli.

Tista prijaznost, ki jo danes nimamo – Foto: Freepik
Tista prijaznost, ki jo danes nimamo – Foto: Freepik

S televizijo in spletom se je začel širiti nov jezik vsakodnevnih žalitev. Temu služi tudi Facebook: sproščati, morda anonimno, nagon jeze zoper in ne za nekoga, tudi tistega, ki je bil do včeraj idol. Kot bi rekel moj prijatelj: potrebovali bi izpit za komuniciranje po spletu, saj smo včasih res primitivni in brezčutni. Te ključne besede prijaznosti in bon tona za dobre odnose, zlasti z ljudmi, ki jih imamo radi, so marsikdaj zapravljene zaradi najbolj banalnega razloga: naglice. Površnost, v kateri hitimo in ne najdemo časa niti za trenutke pozornosti, ki bi morali biti nujen del našega vsakdana. V resnici so vsi trenutki prijaznosti tudi trenutki ljubezni.

Komentiraj