Tiste majhne stvari, ki nas naredijo srečne

Včasih je to piknik na travniku in občutek svobode, ki ti ga lahko da le narava. Drugič je najboljša kava v kavarni s senco, ko za tabo šumijo valovi in točno veš, da je poletje v zraku. Tretjič je nanizanka, ki od mene ne zahteva nobenega napora, samo to, da se potopim v svet lepega in postanem del njega. Majhne stvari torej, ki pa v meni pustijo velike sledi.

V glavi imam seznam in z leti postaja vse daljši. Moje majhne, velike radosti, tiste, ki poskrbijo za največjo mero sreče zato, ker jih lahko kopičim in me umirijo, pa tudi dajo vedeti, da so majhni koraki najpomembnejši in hkrati tisti, ki te pripeljejo najdlje. Morda zato, ker slavimo velike bitke in bleščeče cilje, morda zato, ker nasploh slavimo premalo, saj imamo vedno občutek, da “bi bilo lahko bolje”, četudi glas v nas govori, da je v resnici brezhibno. Pa vendar … v iskanju velike sreče pozabimo na majhno in se ne osredotočimo na dnevne zmage, dnevne trenutke, ki znajo ustaviti čas, in dnevne radosti, ki nam narišejo nasmeh. Na koncu najbolj štejejo prav te.

In tako me je naredil srečno ta trenutek. Obkrožena z oleandri in kristalom, v miru narave, pod ogromno krošnjo, ki je prav gotovo doživela že nešteto zgodb, se odvija tudi moja. Tiha in osebna, po svoje mila, vsekakor zelo ženstvena in samozavestna, ker se z leti naučiš, da ko hodiš bosonoga po parku, začutiš življenje in dobiš kakšno novo idejo, ko plavaš v morju zgodaj zjutraj, imajo misli drugačno dimenzijo, ko objameš človeka, ki ga ljubiš, je tisti trenutek za vedno, ustavljen v času, saj najbrž pripada drugi dimenziji. Benjamin Franklin je nekoč povedal, da človeška sreča ni plod trenutkov, ko smo zmagali na lotu, temveč plod majhnega, a dnevnega zadovoljstva.

Naučila sem se, da sreče ne moreš dobiti ali izgubiti, saj gre predvsem za način obnašanja, ki ga z leti pridobiš. In pridobiš ga takrat, ko sebi oprostiš ter spustiš vse tiste grenke trenutke, ki znajo sedeti na duši in vztrajno ponavljati, kako si naredil napako. Ko spustiš krivdo, se sreča v hipu prikaže in takrat razumeš, da je bila vedno za vogalom, a si jo sam, z vsemi rokami in nogami, držal stran od sebe. In sreča ne mara ponavljanja in rutine, ko imaš občutek, da “je to to” in si vse že videl. Sreča te želi presenetiti in ti zato pokaže prizore, ki jih še nisi videl, in podari ljudi, ki jih še nisi poznal. In potem moraš razumeti, da je enostavnost ključ do vsega: do boljšega in daljšega življenja, lepših odnosov in vznemirljivih dogodkov. Sreča želi enostavnost zato, da jo lahko potem posuje z bleščicami in čarobnim prahom.

In hvaležnost. ta čudovita stvar, na katero prevečkrat pozabimo, ker se nam zdi, da je vse dano in samoumevno, čeprav ni. Hvaležnost za slabe in dobre trenutke, za brezhibnost in garanje, za to, kar smo in kar še bomo, pa tudi za stvari, na katere nismo najbolj ponosni, saj brez njih ne bi bili mi.

Hvala Steklarni Rogaška za čudovite izdelke. Najdete jih tukaj.