Tisti neprecenljiv čas, ki bi moral biti le naš

Čas zase je prvi, ki ga žrtvujemo takrat, ko imamo veliko dela. A če želimo biti srečni, potrebujemo veliko trenutkov, napolnjenih s stvarmi, ki so nam pri srcu. In ne, to ne pomeni biti sebičen, čeprav smo mojstrice v kategoriji “počutim se krivo”. Sploh otroci ali družinski člani nam znajo podariti kakšno besedo, ki nam da hitro misliti: morda nismo naredile prav, morda ni bil pravi čas, morda ni prav do drugih, morda nas ne bodo razumeli. Drage moje: morda. In morda je tudi tako, da se ni treba prav vedno ozirati na svet. Raje poglejte vase in našle boste vse odgovore.

“Nimam časa” je bil včasih moj najljubši stavek. In potem sem se postarala, pardon, sem postala modrejša in sem začela razmišljati, da imam res premalo časa, a le zato, ker sem tako izbrala. Pomislila sem, da mi ta izbira ni več všeč in se hkrati zavedala, da jo lahko takoj tudi spremenim. Čeprav še danes tekam z enega sestanka na drugega, se je v meni spremenilo ogromno. Spremenile so se predvsem prioritete in dejstvo, da moram vsak dan početi nekaj zase, samo zase, brez ljudi, brez službe in brez pritiskov. Če mislite, da je enostavno, le poskusite in mi potem napišite svoje izkušnje. Ker enostavno ni. Vedno je prisoten tisti zloben notranji glasek, ki ti nabija občutek krivde, a ko ga zaznaš, ga samo udariš po gobcu in hitro utihne. Ne maram več časa, ki teče v meni avtomatizirano, ne maram več vožnje po Sloveniji, ko sploh ne vem, kako sem prišla do določenega kraja, ker sem imela vmes deset klicev in pet odločitev. In ne maram ritma življenja, ki mi onemogoča, da bi doživljala dan tako, kot je treba.

Rutina absorbira vso energijo in ugaša ustvarjalnost. Razumela sem, da moram nujno stopiti iz svoje cone udobja in početi stvari, ki jih načeloma ne delam. Naj vam še povem, da obstajata dve vrsti sebičnosti: popolna in zdrava. Prva je tista, ki vas naredi popolnoma nezainteresirane za druge in svoje dobro počutje vedno postavite pred cel svet. To so ljudje, ki vedno mislijo le nase in jih drugo niti ne zanima. Zdrava sebičnost je koncept, ki je, prav zaradi svojega imena, torej “sebičnost”, nenehno napačno razumljena in ustvarja negativne sodbe. Dejansko živimo v svetu, polnem paradoksov, eden izmed njih je, da je napačno razmišljati o sebi, tudi minimalno. Če si želite vzeti čas za osebno rast in razvoj, vas mnogi vidijo kot slabo osebo. Zdrava sebičnost je pravzaprav ena najučinkovitejših sredstev za pozitivnost v našem malem svetu. To nima nič skupnega s popolno sebičnostjo, nasprotno, gre za obliko osebne terapije, ki pozitivno vpliva ne samo na nas, temveč tudi na druge. Vsi bi morali nekaj svojega časa posvetiti zdravi sebičnosti.

Verjamem, da bi morala vsaka izmed nas imeti svojo sveto uro. Lahko je 60 minut v eni sapi, lahko gre za več minut, ki jih razdelimo kot želimo in v tem času delamo samo stvari, ki so nam všeč. Med temi je tudi sedenje v dnevni sobi in gledanje v prazno, z glavo na paši. Ključnega pomena je, da v tej uri nimamo obveznosti ali odgovornosti do zunanjega sveta, ker je vsako posamezno dejanje usmerjeno v naše osebno počutje. Samo me in pika. Morda se zdaj sprašujete, ali je to sploh možno, no, povem vam, da je. Morate se le odločiti, globoko v sebi, da si to dolgujete in da je tako tudi prav. Saj brez dvomov je. To seveda ne pomeni, da vam “dol visi” za cel svet in družino, gre preprosto za spremembo naših prioritet: skrbimo za druge, vendar nikoli ne zanemarimo tega, zaradi česar se počutimo dobro. Zdrava sebičnost bi morala biti nuja, toda sčasoma se je spremenila v potrebo in v tej čudaški družbi, ki nas želi vse dobre Samarijane, je postala celo vir sramote.

Neverjetno, a v dobi, v kateri nas dušijo predvsem odvečne stvari, sami sebe prepričujemo, da je čas, ki ga lahko podarimo svoji duši, pravzaprav odvečen.